V nekem pogovoru pred dnevi mi je sogovornik navrgel zanimivo misel: »Glej, življenje je sestavljeno iz svobode in varnosti. Svobodo predstavljajo krila, ki nam dajejo voljo do življenja, in varnost so verige, ki nas držijo k tlom, da ne poletimo previsoko.« Ja, sama svoboda nas lahko odpelje v neznano smer, sama varnost pa zna biti strašnoooo dolgočasna reč.

Kot otroci smo si želeli, da bi bili zdravniki, pa vlakovodje ali celo samuraji. Saj se spomnite tega in tudi vaši otroci, če jih imate, pravijo, ko bom velik, bom... To so takšne želje po poklicih, ki izvirajo včasih iz tega, kaj je trenutno popularno (se kdo spomni Sandokana?), ali iz nekih čudežnih romantičnih lastnosti, ki jih kakšnemu poklicu pripisujemo. Zdravniki pa vlakovodje in tudi samuraji se nato v realnem življenju prelevijo v trgovce, programerje, arhitekte in včasih, ko gre življenje res po svoje, tudi v novinarje. S tem seveda ni nič narobe, saj je človekovo delo ali zaposlitev, ko odraste, splet mnogih dejavnikov in življenjskih razpotij. Zanimivo pa je, da nam delovno mesto, na katerem preživimo praktično četrtino življenja, prinaša že omenjeni skrajnosti - svobodo in varnost.

Hugh MacLeod, kreativni direktor ene ameriških oglaševalskih agencij, temu pravi teorija »Ljubezni in denarja«, ki predstavljata dva načina preživljanja delovnega življenja, morda predvsem na kreativnih delovnih mestih. Kar je v resnici bolj širok pojem, kot si mislite, saj je prav vsako delovno mesto lahko zanimivo in ponuja možnosti za razvoj. Ljubezen je v delu tisto, kar delamo s srcem, kar nas notranje napolni, kar bi delali tudi zastonj! Svoboda torej, naša krila. Denar, ah, pa je tisto, kar delamo zato, da napolnimo žepe, kupimo kosilo ali si privoščimo nove športne copate. Varnost torej, naša veriga. Zanimivo je, da si marsikdo predstavlja, da imajo nekateri poklici eno samo ljubezen, denar pa pride sam po sebi, a v realnosti hitro ugotovimo, da ni tako. Vsak poklic je zmes tistega, kar radi počnemo in tistega, kar moramo početi. Tudi pri umetnikih ni dosti drugače, predvsem, če hočejo od svoje umetnosti živeti. Še več, najbolj zanimiv poklic na svetu lahko postane dolgočasen, ko se navadimo na njegov ritem, naloge, dogodke... ki se z leti ponavljajo iz dneva v dan. Da o kakšnih bolj repetitivnih poklicih sploh ne govorimo.

Kako torej kombinirati »Ljubezen in denar« na delovnem mestu? Tako, da se zavedamo, kaj nam v delu daje denar, varnost in kaj svobodo, izzive, nove možnosti za osebno rast. Pri tem je potrebno razumeti, da se gremo lahko svobodo le takrat, ko imamo »pod njo« trdno podlago v varnosti, ki jo prinaša kakovostno izpolnjevanje tistih, ta dolgočasnih delovnih nalog. Velikokrat je to povezano tudi z znanjem, kjer je za korak više potrebno nemalokrat obvladati kakšno čisto mukotrpno rutinsko spretnost. Znani so primeri filmskih režiserjev, ki so do prestižnih filmov režirali čisto navadne televizijske reklame in tudi preko takšnega dela in njegovih omejitev splezali na višje stopničke strokovnega znanja ter razumevanja svojega posla.

Če se vam zdi vaše delovno mesto ena sama veriga, potem imate na voljo dva načina, kako vnesti vanj tudi nekaj kril. Ali najdete v okviru obstoječega delovnega mesta izzive, ki vas napolnijo z zadovoljstvom, ali pa popoldne, »po šihtu« lansirate svoj delovni projekt, v katerem ne bo šefa, ne strank in ne naročnikov. Pa to lahko pomeni, da začnete tesati vrtno uto, pridelovati cviček ali predavati v vrtcu o varnem prečkanju ceste. Varnost imate, vzemite si še svobodo.

Skratka, sama varnost je dolgočasna, sama svoboda pa nas lahko odnese nekam visoko, kjer kompas ne deluje več. V delu in življenju potrebujemo oba pola, ki se morata med seboj dopolnjevati. Naša krila so tako papirnati zmaj, ki veselo poplesuje v vetru nekje visoko pod oblaki. Vrvica pa ga kot zanesljiva in varna veriga drži pri tleh.