##IMAGE-2224311##

Tomaž Domicelj je včeraj v Ljubljani sklical novinarsko konferenco na temo, ki jo je domača in predvsem novomeška javnost skoraj pozabila. Pred slabim desetletjem je namreč v studiu Metulj Marka Pezdirca nastala t.i. navijaška himna za košarkarje Krke, ki pa je bila skoraj povsem, razen besedila, kopija uspešnice Jamajka. Njen avtor Tomaž Domicelj je takrat za zaščito svojih avtorskih pravic vložil tožbo. In glede na dolgotrajnost sodnih postopkov, se razpleta teh tožb le redko kdo spomni.

V kazenskem postopku sta bila na nekaj mesecev zaporne kazni oziroma dve leti pogojno leta 2003 obsojena tako Marko Pezdirc kot Vlado Gavranovič iz KK Krka. Civilna tožba zoper košarkarski klub pa je druga zgodba. Trajala je vse do novembra lani in četudi jo je Domicelj dobil, do danes od 50.000 evrov odškodnine ni videl niti evra. Zato napoveduje izvršbo in tudi možnost, da bo šel ''slovenskega naroda sin'' po pravico na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasborug.

Včeraj ste sklicali novinarsko konferenco, da bi predstavili, kaj pomeni pravdati se deset let za avtorske pravice.

Ja, deset let še ni, devet in pol pa je že. Pravdati se v Sloveniji za avtorske pravice ni dosti drugače kot pravdati se za karkoli drugega, ker takšen pravni sistem pri takšnih zaostankih in v pravdarskih primerih o avtorskih pravicah tudi dobesednem neznanju, ki na tem področju vlada v naši pravni stroki, je zelo težko in izčrpljujoče.

Ampak vendarle, ste eden tistih glasbenikov, ki se za avtorske pravice bori. Javno in glasno.

No, hvala bogu, da je vsaj kdo, ki ima to možnost, to sposobnost in mogoče tudi dovolj možganskih krivulj. Bolje bi bilo, če bi se večina vsaj pridružila, ne pa da čakajo, da bo nekdo drug namesto njih to naredil, kar se očitno ne dogaja. V mojem primeru je dostikrat prisotnega precej zasmehovanja ali pa, če bo stvar zaključena pozitivno, tudi nevoščljivosti. Kar je pa primer v Sloveniji tudi na drugih področjih (smeh).

Če se vrneva dobrih devet let nazaj. Kako lahko opišete ta spor s Košarkarskim klubom Krka?

Tu ne gre za noben spor. Jaz nimam nikakršnega spora s Košarkarskim klubom Krka, nikakršnega spora s košarkarji in upam tudi nikakršnega spora z navijači in pristaši športa in košarke kot take. Gre preprosto za krajo in izmaličenje ene mojih najuspešnejših skladb z naslovom Jamajka. To je vse. Če pa seveda ljudje, ki so to zakrivili, niso športno naravnani, niso športniki po duši, ampak samo po žepu ali po funkciji, kar se seveda spet vidi iz določenih dogodkov, ki se dogajajo v Novem mestu trenutno, pa ne govorim samo o košarki, ampak o nekdanjem vodstvu Košarkarskega kluba Krka, potem je jasno že iz tega, da sem imel prav. In seveda, če človek, ki je to naredil po naročilu košarkarskega kluba, dvakrat obljubi, da bo prišel na tiskovno konferenco, potem pa ne pride, si lahko o teh ''karakterjih'' marsikaj mislimo. Ampak karakterjem tudi ne sodimo, ne? Lahko sodimo o njih, sodišče pa to nič ne zanima. Pri nas tudi tega, te pravne prakse ni. Da bi poklicali karakterne priče, kar seveda v anglosaškem pravu obstaja, v rimskem pa ne.

Ko sem v Novem mestu govorila s posamezniki o tej vaši zadevi, je zanimivo, da se vsi spomnijo, da je tožba bila in da je klub trdil, da nima nič s tem. Razpleta teh tožb, verjetno zaradi dolgotrajnosti postopka, se pa skoraj nihče ne spomni.

No, tako. V Novem mestu je bila že aprila 2003, se pravi po štirih letih, izrečena obsodba. To je bil kazenski postopek, postopek, ki ga vodi država proti storilcem kaznivega dejanja. In tu sta bila oba, Marko Pezdirc, ki je to naredil v studiu Metulj, in Vlado Gavranovič, ki je kot tehnični direktor to naročil za KK Krka, pravnomočno obsojena na dva oziroma na tri mesece zapora, pogojno na dve leti. Seveda tega nista več storila in zato nista šla v zapor, drugače bi lahko šla. To je en del, to je bila kazenska obravnava v Novem mestu, ki je bila dokaj korektno izvršena in tudi v roku zaključena, čeprav se je večina teh krivih in sokrivih trudila, da bi stvar zastarala. Tukaj, kar zadeva Novo mesto in inšpekcijskih služb, ki so tedaj takoj reagirale marca leta 1999, in tudi sodišča so tako reagirala, kot je treba.

Pač pa zaradi zmeraj bolj, sem prepričan, lobiranja in še česa drugega, kar slišimo o slovenski družbi v najvišjih in najnižjih nivojih zadnja leta, se je pa civilna tožba, s katero sem jaz zahteval odškodnino od KK Krka, pa vlekla, vlekla in vlekla. Ampak na koncu je tudi lanskega novembra, se pravi novembra 2007, višje sodišče potrdilo sodbo okrožnega sodišča, s katero mi je bilo vse skupaj dosojeno približno 35.000 evrov odškodnine in pa seveda še vsi stroški in obresti, tako da je sedaj vse skupaj že čez 50.000 evrov.

In kaj je s tem denarjem?

Tega denarja ni. Krka bi to morala plačati do 1. decembra lanskega leta. In sedaj je po desetih mesecih mojega potrpežljivega čakanja tega konec. Sledi izvršba, če ne bo izvršbe, sledijo drugi ukrepi. Če se slovensko pravosodje oziroma javno pravobranilstvo ne bo pravilno odzvalo, gremo pa, žal, v Strasbourg. To bo pa državo Slovenijo koštalo veliko več kot 50 ali ne vem koliko tisoč evrov. In zato sem sklical to tiskovno konferenco, da že zdaj začnem opozarjati kompletno slovensko javnost, da, kot sem že rekel, nimam nič proti košarki, nimam nič proti košarkarskemu klubu, ampak proti takemu pravosodju pa imam. In žal, če bo treba, bo ''slovenskega naroda sin'' tožil slovensko pravosodje oziroma državo v Strasbourgu, če bo šlo tako naprej. Samo to je bil razlog za včerajšnji sklic. Bomo videli, kako bodo novinarji to obravnavali, mogoče je že danes v kakšnem časopisu, ne vem.

Je. V Delu.

Ja, Zdenko Matoz je bil, se mi zdi. Nisem še videl, kaj je napisal. Ampak vem, da bo spet od zasmehovanja in tabloidnih fazonov do mogoče kakšnega resnega prispevka. Vse to se bo dogajalo, ampak vsega tega sem v svoji več kot 40-letni karieri že vajen. (smeh)