##IMAGE-3496232##

Moram reči, da so bile priprave na prvi šolski dan nekaj povsem edinstvenega. Verjetno se starši takrat najbolj zavemo, da naši malčki postajajo vse večji, zrelejši, da vstopajo v novo obdobje in mi z njimi smo ob tem prav tako malce "zmedeni".

Aiša je kakšen teden poprej "zapustila" winxice, baby borne in ostale igrače in prav neverjetno jo je bilo opazovati, kako se je sama želela igrati "šolo". Ob mizo je posedela nekaj plišastih igrač in družno smo se učili. Ko smo se želeli igri pridružiti, nam je prav suvereno odgovorila, da je ona učiteljica in da odrasli v šoli nimamo kaj iskati.

Potem je prišel dan D, 1. september, in jutranji odhod v šolo, kamor jo je pospremil očka. Torbo smo morali vzeti s seboj, čeprav je nismo potrebovali. Bila je ponosna in polna pričakovanj. Ob odhodu domov nas je vprašala: "A bo to zmeraj tako malo trajalo?" Veseli smo z njo, da se vsak dan veseli jutranjega odhoda v šolo in upamo kot vsi starši, da bodo ti občutki trajali in trajali.