Jure Kljajić

Vzrokov, da ljudje nimajo izbranega osebnega zdravnika, je več. Kot so nam pojasnili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je približno četrtina ljudi brez zdravnika tujcev, ki so v Sloveniji praktično samo prijavljeni, velik del ljudi pa se z iskanjem zdravnika sploh ne ukvarja, dokler ga ne potrebujejo. Tako je mnogo ljudi ostalo brez osebnega zdravnika, ker so družinski zdravniki odšli drugam, ali v drugi zdravstveni dom, v pokoj ali celo na svoje. Pacienti, ki so ostali brez osebnega zdravnika, pa se še niso lotili iskanja novega.

Vlada pomanjkanje družinskih zdravnikov rešuje s tako imenovanimi ambulantami za neopredeljene bolnike oziroma, kot se imenujejo od decembra, dodatnimi ambulantami družinske medicine.

V teh ambulantah se lahko zglasi vsaka zavarovana oseba brez izbranega osebnega zdravnika, ne glede na kraj bivanja. Za termin v dodatni ambulanti družinske medicine se zavarovana oseba lahko naroči elektronsko, telefonsko ali osebno. Ambulanta mora za obravnavo zavarovanih oseb, ki nimajo naročenega termina, zagotoviti najmanj eno uro dnevno, piše na spletni strani ministrstva za zdravje.

Si. R.

Vsakič drug zdravnik

Regijsko je najbolj na udaru goriška regija, kjer se zagotovo poznajo težave s pomanjkanjem zdravnikov v tolminskem zdravstvenem domu. Na Goriškem je 3700 starejših od 65 let brez izbranega zdravnika. To pomeni 12,7 odstotka starejših od 65 let.

»Glede kakovosti zdravljenja nismo imeli še nobenih težav. Ljudje so najbolj nezadovoljni, ker je v teh ambulantah vsakokrat drugi zdravnik,« pravi goriški zastopnik pacientovih pravic Dušan Žorž. Ljudje so bili navajeni imeti osebnega zdravnika, ki ga poznajo in mu zaupajo. Na vprašanje, ali to starejše še bolj moti, pa Žorž odgovarja, da ne opaža razlike. Da to enako moti tako starejše kot mlajše. Vsak zdravnik ima drugačen stil ali drugačen pristop. To pa tako starejše kot mlajše moti enako.

Starejši so navajeni na neko organiziranost, stalnost, po drugi strani opozarja ljubljanski zastopnik pacientovih pravic in nekdanji direktor zdravstvene zavarovalnice Marjan Sušelj. Vendar je v Ljubljani kar osem tisoč starejših od 65 let brez izbranega osebnega zdravnika.

Profimedia

Ljubljana najslabša v Sloveniji

Ljubljana je že tretje leto, kar zadeva preskrbljenost z družinskimi zdravniki, najslabša v Sloveniji, opozarja Sušelj. Pacienti so obravnavani enkrat pri enem, drugič pri drugem, tretjič pri tretjem zdravniku, kar nikakor ni enakovredno temu, če pacienta obravnava zdravnik, ki je z njim trajno povezan, morda pozna celo njegove starše ali stare starše.

Še večja težava je po mnenju Sušlja nedostopnost teh ambulant. Običajno so starejši manj vešči digitalnega poslovanja. Stik z ambulanto je praktično nemogoče vzpostaviti osebno ali po telefonu, vse več je digitalnih storitev. Zato so ambulante družinske medicine za starejše tako rekoč priprte. Dostopnost zdravnikov pa se je močno poslabšala že ob epidemiji covida. Tako je naročanje pri zdravniku, še posebej za tiste, ki ne obvladajo interneta, postalo prava kalvarija.

Sušelj pa je izpostavil še eno težavo v Ljubljani. Če se želi pacient naročiti le na posvet, mora imeti izbranega zdravnika, in če nimate izbranega zdravnika, je do nasveta nemogoče priti. Zato so ti pacienti drugorazredni, je oster Sušelj.

Še posebej starejši se običajno spopadajo z več kroničnimi boleznimi, zato je tudi v tem pogledu pomembna stalnost. Za zdravljenje takih bolezni je precej slabše, če mora enkrat v eno ambulanto, drugič v drugo. Ob tem pa ima zdravnik za posameznega pacienta razmeroma malo časa.

Kako do zdravnika

Kako poiskati prostega zdravnika? Pomaga lahko tudi zastopnik pacientovih pravic. »Nisem čudodelnik, nimam čudežne paličice, ampak najti jih poskušamo tako ali drugače. Če je denimo nekdo iz Gorice, ni nujno, da zanj najdemo zdravnika v Gorici, lahko ga dobi v Kanalu, pa bo ob priložnosti, ko se bo kaj izpraznilo v Novi Gorici, lahko prišel nazaj,« pravi novogoriški zastopnik pacientovih pravic Dušan Žorž.

Ljubljanski, Marjan Sušelj, pa ima drugačen predlog. »Osebno se zavzemam, da bi imeli vsi pacienti, ne samo tistih 150 tisoč brez izbranega zdravnika, neko stalno ambulanto družinske medicine, ne pa stalnega zdravnika. Tam bi dobili zdravstveno oskrbo, tudi če ne bi prišli v stik z zdravnikom. Imeli pa bi stalni stik z zdravstvenimi delavci. Tako bi imeli varen pristan, kamor bi prišli s svojimi težavami,« pravi Sušelj.