Arhiv Lokalno.si

OŠ Podzemelj

V ponedeljek, 13. septembra, smo se učenci 4., 5., 6. in 8. razreda OŠ Podzemelj z avtobusom odpravili na Gorjance in si ogledali oglarsko kopo. V preteklosti (in tudi sedaj) so na ta način kuhali oglje. Takrat je bila to najpogostejša oblika izkoriščanja gozdov. Polni lepih vtisov smo se vrnili domov.

OPIS KUHANJA OGLJA:

Oglje so izdelovali večinoma iz listavcev (bukev, gaber, javor). Kot oglarska drva so uporabljali okroglice in cepanice. Kopo so postavili na predelu imenovanem kopišče. Običajno je bilo kopišče na jasi.

Po velikosti so se kope razvrščene v nadstropjih lesa.

Kopo so začeli postavljati na sredini. Iz štirih kolov so sestavili štirioglati stržen. Na tla so položili cepanice, prek katerih so položili sloj drv in s tem naredili pod. Okrog stržena so postavili drobna drva, okrog teh pa debelejša drva. Pogosto so naredili dve nadstropji (sklada), največ tri.

Kopo so najprej prekrili z plastjo smrekovih vej, praproti, trave ali listja zaradi vdora prsti, ki jo je oglar nasul nanjo. Naredili so še odprtine v prsti za dovod zraka in uhajanje dima. Kopo so obdali z obstavljači, ki so zadrževali prst.

Kopo so nato zažgali skozi stržen. Skozi odprtine se je dovajal zrak. Nato so kopo zaprli tudi zgoraj in kuhanje oglja se je začelo.

Oglje se je kuhalo pri 250−280 stopinjah Celzija. Barva uhajajočega dima je bilo prepoznavno znamenje, kdaj je bilo oglje kuhano. Ko je bilo kuhano, so ob suhem vremenu kopo razdrli in jo ohladili. Nato so oglje pobrali in shranili v vreče.

Maj Bajuk, 8. razred
OŠ Podzemelj