Za opis tako lepe izkušnje ne obstajajo dovolj dobre besede. Pa vendar bom poskušala izliti naša doživetja na papir in jih deliti z vsemi, ki ste to zamudili.

Naša avantura se je začela v ponedeljek, 27. marca, ko smo ob osmi uri zjutraj sedli na avtobus in se odpravili v sedem ur oddaljeni Kragujevac. Tam so nas toplo sprejeli dijaki Prve kragujevačke gimnazije, tako da so nam na kratko predstavili znamenitosti, ki smo si jih v naslednjih dneh ogledali. Po predstavitvi smo se (vendar le za kratek čas) poslovili od slovenskih sošolcev in z našimi gostitelji odšli domov. Pod besedno zvezo »le za kratek čas« je zajetih nekaj ur, saj smo »doma« le odložili stvari, se že prvi dan pošteno najedli, preoblekli in se ob osmi uri zvečer zbrali pred glavno cerkvijo ter skupaj odšli v lokal, kjer smo se malo bolje spoznali in tako zaključili prvi dan.

V torek so nas popeljali na ogled mesta in njegovih znamenitosti. Ker je Kragujevac veliko in zanimivo mesto, so nas po končanem ogledu pošteno bolele noge. Najprej smo si ogledali stalno razstavo slik v galeriji, nato smo obiskali muzej Zastava, kjer je predstavljena izdelava orožja, kasneje pa smo se peš napotili proti Šumaricam. To je park, kjer stoji Muzej 21. oktobra, ki je postavljen v spomin kruto pobitim dijakom med 2. svetovno vojno. Muzej je rdeče barve in brez oken, kar simbolizira trpljenje, ki so ga prestajali ujetniki pred streljanjem. V muzeju se občutijo groza, strah in žalost, kar nas je še dodatno izmučilo. Vendar nas ni nič ustavilo, da se ne bi se zvečer ponovno dobili. Tokrat so nas odpeljali v lokal, kjer je pevec pel le srbske pesmi. Zahvaljujoč temu, smo se pobliže seznanili tudi z njihovo glasbo.

V sredo smo potovali v Beograd. Že na poti smo se zabavali z glasnim petjem. V Beogradu smo si ogledali hram sv. Save in muzej Nikole Tesle. Po ogledu smo imeli prosto. Odpeljali so nas do Knez Mihajlove ulice, v kateri je na enem mestu zbrano vse, kar si zaželiš: mnogo trgovin, kavarn, restavracij in stojnic s spominki. Prav tako pa je bil le korak od zbirnega mesta. Ob šesti uri zvečer smo se odpravili nazaj proti Kragujevcu in se zbrali na trgu pred gimnazijo. Druženje smo popestrili s petjem in plesom.

V četrtek enostavno nismo mogli verjeti, da se naše druženje bliža h koncu. Peljali so nas v šolo k pouku. Odplesali smo srbsko kolo in slovensko polko ter odigrali nogometno tekmo. Ker je bil rezultat izenačen, so sledili prosti streli, po katerih so zmagali dijaki naše gimnazije. Po končanem nogometnem obračunu smo imeli prosto popoldne z gostitelji. Čas smo izkoristili za nakup spominkov, ogled mesta, kot ga poznajo naši srbski vrstniki, in uživanje v lepem vremenu, ki nas je spremljalo cel teden. Zvečer pa smo čas zopet namenili mladostniškemu druženju. Zabavali smo se v klubu Dream, kjer smo imeli odličnega dj-ja in cel lokal le zase. Cel večer smo plesali in peli. Po zaprtju smo se sprehodili do trga pred gimnazijo. Med pešačenjem smo nadaljevali z glasnim petjem slovenskih, srbskih in angleških pesmi, na trgu pa smo vključili zvočnik in zapeli še glasneje. Zopet smo zaplesali kolo. Pridružile so se nam tudi profesorice.

Po najlepšem zadnjem dnevu je bilo slovo v petek zelo težko. Imeli smo enourno zamudo, saj se preprosto nismo mogli posloviti. Tekle so solze, pela se je naša pesem Lutka, plesalo se je kolo, objemali smo se in se nikakor nismo mogli posloviti. Ko smo končno sedli na avtobus, pa so se srbski prijatelji raztegnili čez cesto, da bi ustavili avtobus. Na poti domov smo se ustavili in si ogledali še grobnico družine Karađorđević ter rezidenco kralja Petra Karađorđevića I.

Stkala so se tesna prijateljstva, ki se ne bodo nikoli pretrgala in ne bodo nikoli pozabljena. Njihov trud in vzdušje, ki so ga pričarali, sta res nepozabna, zato že komaj čakamo, da nas obiščejo v septembru in da jim vsaj poskusimo pripraviti tako dobro zabavo, kot so jo oni nam.