Sašo Švigelj

Zakaj število srnjadi v naših gozdovih upada? Negativni trend lahko pripišemo več dejavnikom. Pomemben razlog je, da imajo srne in njihovi mladiči vse več sovražnikov. V naravi nanje prežijo šakali, lisice, divji prašiči, risi, volkovi in celo medvedi. Najbolj ogroženi so mladiči, ki se še ne znajo braniti ali pobegniti. Kot nam je pojasnil dr. Matija Stergar iz Zavoda za gozdove, se je v zadnjih letih pri nas zelo razširil šakal, ki srnjadi povzroča veliko preglavic. Poleg plenilcev pa so tu še bolezni in zajedavci. Veliki ameriški metljaj je v določenih delih Slovenije postal prava nadloga.

Na število srnjadi vpliva tudi vreme. Pomladna vegetacija je vse hitrejša, srnjad pa se temu ne more dovolj hitro prilagoditi. Posledično se mladiči skotijo v času, ko v gozdu še ni dovolj hrane. Stergar pravi, da bi morali te vplive bolj natančno raziskati, saj je očitno, da se dogaja nekaj, kar ni povsem običajno.

Število srnjadi upada skoraj povsod po Sloveniji, z izjemo Štajerske. Najhuje je na Notranjskem in Primorskem. Odvzem srnjadi je v Sloveniji začel upadati po letu 2017 in je do leta 2024 upadel za eno petino, torej za 20 odstotkov.

Kriv je tudi promet

Srne pogosto prečkajo ceste, tam pa končajo pod kolesi voznikov. Pred več kot desetimi leti jih je na cestah umrlo skoraj 6000 letno, število trkov se je nato znižalo na okrog 5000 v letu 2014. Sicer to pomeni, da je povoženih srn manj, lahko pa rečemo, da je tako zato, ker je tudi srnjadi manj. V povprečju več sto srn na mesec konča pod kolesi avtomobilov ali tovornjakov, največ ob cestah med naselji ali na migracijskih poteh. Lovska zveza Slovenije ocenjuje, da na cestah pogine med 15 in 20 srn dnevno. To niso zanemarljive številke.

Za nameček pa srnjadi močno škodijo tudi intenzivno kmetijstvo, urbanizacija, turizem, omenjata se tudi šibkejša podrast in vedno bolj razdrobljen življenjski prostor. Po neurjih in poplavah, ki so uničile veliko gozdov, naj bi težavo predstavljala še sanacija območij, zaradi česar postanejo manj prijazna za divjad. Na nekaterih območjih pa srnjad izpodrivajo druge živali, recimo jelenjad in divji prašiči, ki se pasejo na istih mestih. In čeprav je lov pri nas urejen, lahko vseeno pusti posledice, predvsem če pride do odstrela preveč samic. To lahko ogrozi obnovo populacije na dolgi rok.

Sa.R.

Kakšne so posledice vsega tega?

Posledic manjšega staleža srnjadi je skoraj toliko kot vzrokov. Manj srnjadi pomeni manj hrane za plenilce, kot so ris, volk in lisica. Poleg tega imajo lovske družine težave pri izpolnjevanju letnih načrtov, težava so tudi manjši prihodki upravljavcev lovišč. Kljub vsemu pa še ni čas za vsesplošno paniko. Srn je v slovenskih gozdovih načeloma še dovolj, da se ohranja ekosistem gozdov. Srnjad v tem pogledu še vedno opravlja svojo vlogo - prenaša semena, skrbi za kroženje hranil in seveda predstavlja plen za druge živali. Nekaj teh vlog zdaj prevzemajo druge vrste parkljaste divjadi, na primer jeleni in divji prašiči, saj je njihova populacija vitalna in jih je na določenih območjih čedalje več, je za Svet 24 povedal Stergar.

Kakšen pa je vpliv medvedov na gibanje srnjadi?

Medved je izrazit prehranski oportunist. Večinoma uživa hrano rastlinskega izvora in išče prehranske vire, ki so na voljo v določeni sezoni. »Od hrane živalskega izvora medved pogosto izbira mrhovino, žuželke, male sesalce itd. Priložnostno pleni tudi mladiče srnjadi in to prve dni po poleganju, ko se mladiči še ne premikajo; vseeno pa srnjad za medveda ni ključen prehranski vir,« nam je še pojasnil Stergar. Srnjad za medveda ni ključen vir hrane. Upadanja populacije srnjadi zato ne povezujemo s pogostejšim pojavljanjem medveda v naseljih. Medvedi ne zahajajo v naselja, ker bi iskali srnjad, ampak zato, ker jih je vedno več. Socialne interakcije med medvedi so specifične - mlajši medvedi in samice se z mladiči umikajo odraslim samcem in tako zaidejo v bližino naselij in ljudi.

Če pa se bo število srnjadi še zmanjševalo, bi to lahko najmočneje vplivalo na risa. Za to skrivnostno veliko mačko je srnjad najpomembnejši prehranski vir. Za zdaj na srečo še ne kaže, da bi to vplivalo na rise, pravijo na Zavodu za gozdove.