Profimedia

Slovenci se vse težje prebijajo skozi mesec. Čeprav se uradni prag revščine dviguje, pa mu mnogi ne sledijo – ne s svojimi plačami, ne s pokojninami. Vse več jih ostaja pod pragom, ki bi jim moral zagotavljati minimalne pogoje za dostojno življenje.

V letu 2024 je prag tveganja revščine za samsko osebo znašal 981 evrov mesečno, kar je 78 evrov več kot leto prej. To je največji skok po letu 2005. A čeprav so zneski višji, realnost razkriva drugo plat: 13,2 odstotka prebivalcev, kar je okoli 276.000 ljudi, živi z nižjim dohodkom, kot znaša ta prag – kar pomeni, da ne zmorejo kriti niti osnovnih življenjskih stroškov, kot so hrana, stanovanje, položnice in oblačila.

Za družine so ti zneski še višji – štiričlanska družina, ki jo sestavljata dva odrasla in dva otroka, mlajša od 14 let, mora imeti vsaj 2060 evrov mesečnega dohodka, da ne spada med revne. Dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa mora mesečno zaslužiti vsaj 1472 evrov.

Revščina ni več samo statistika – to je vsakdan mnogih

Za številne ljudi revščina ni samo številka ali kazalnik, ampak se kaže v konkretnih življenjskih okoliščinah – v hladnih stanovanjih, izpuščenih obrokih, dolgovih, pomanjkanju oblačil za otroke, neplačanih položnicah in v občutku sramu ter nemoči.
»Živimo skromno, pa ne zato, ker bi si tako želeli, ampak ker drugače ne gre. Otrokom ne moremo privoščiti izletov, krožkov ali novih čevljev. Plačo porabimo že prvi teden v mesecu, potem pa čakamo na socialno pomoč ali prosimo za pomoč sorodnike,« je povedala 42-letna mati samohranilka iz Štajerske.

Dolgotrajna revščina – ujetost brez izhoda

Revščina, ki traja dalj časa, je še posebej problematična. Kar 135.000 oseb je že najmanj tri od zadnjih štirih let preživelo pod pragom tveganja revščine. Dolgotrajna revščina je pogosto povezana z brezposelnostjo, boleznijo, nizko izobrazbo ali starostjo. Iz nje se je težko izviti, saj dolgotrajna finančna stiska zmanjšuje možnosti za izboljšanje življenjskih razmer – ljudje nimajo sredstev za dodatno izobraževanje, za selitev na delo v drug kraj ali za zdravljenje.

Stopnja dolgotrajnega tveganja revščine se je v primerjavi z letom prej povečala za 0,5 odstotne točke in zdaj znaša 7,3 odstotka. To pomeni, da si vsaka štirinajsta oseba v Sloveniji že leta ne more ustvariti varnejšega življenjskega okolja.

Profimedia

Socialna izključenost: ko nisi samo reven, ampak tudi prezrt

Še širši kazalnik kot revščina je socialna izključenost. Ta zajema ne samo denarno pomanjkanje, temveč tudi materialno prikrajšanost in zelo nizko vključenost v delovno okolje. V Sloveniji je socialno izključenih približno 302.000 ljudi – 15.000 več kot leto prej.

Najbolj ranljiva skupina so tisti, ki so sočasno izpostavljeni vsem trem oblikam socialne izključenosti: revščini, materialni prikrajšanosti in nizki delovni intenzivnosti. Takšnih ljudi je bilo okoli 8000, kar je sicer 2000 manj kot leto prej, vendar njihov položaj ostaja zaskrbljujoč.

Socialna izključenost pomeni tudi občutek, da nisi del družbe – da nimaš dostopa do kulturnih dogodkov, da ne moreš otroku kupiti malice za šolo, da si izključen iz vsakdanjih pogovorov, ker si oblečen v ponošena oblačila ali nimaš pametnega telefona.

Dohodkovna neenakost se poglablja

Slovenija velja za socialno državo z razmeroma nizko dohodkovno neenakostjo, a razlike med revnimi in bogatimi se vseeno povečujejo. Ginijev količnik, ki meri razporeditev dohodkov, se je zvišal za 0,4 odstotne točke. Tudi razmerje med dohodki najbogatejših in najrevnejših petin prebivalstva je naraslo. To pomeni, da bogati postajajo še bogatejši, medtem ko revni capljajo na mestu – ali celo nazadujejo.

Statistični podatki jasno kažejo, da je revščina v porastu, a hkrati ne prinašajo rešitev. Na dolgi rok bi bilo treba vlagati v sistemske spremembe – dostopno stanovanjsko politiko, učinkovito socialno varstvo, podporo zaposlovanju težje zaposljivih in krepitev izobraževalnih možnosti. Dokler tega ne bo, bo revščina za mnoge ostala vsakdan – ne glede na to, kako visok bo uradni prag.