Profimedia

Poporodna depresija v Sloveniji prizadene tisoče žensk, a o njej še vedno govorimo tiho – če sploh. Tako ostaja tiha spremljevalka številnih mamic, ki se v obdobju po porodu soočajo z osamljenostjo, dvomi in pritiskom popolnosti.

»Materinstvo je najlepša stvar na svetu, to bo najlepše obdobje tvojega življenja« pogosto slišijo ženske, ko se pripravljajo na prihod otroka. A tisto, kar se na Instagramu kaže kot pastelna blaženost, je v resnici pogosto tudi obdobje joka, nespečnosti, dvomov in tihe osamljenosti. Po porodu se svet mame obrne na glavo, pričakovanja so ogromna, podpore pa pogosto premalo. Ena od najpogostejših, a najmanj prepoznanih stisk po porodu je poporodna depresija. Prizadene vsako deseto žensko, a številne o njej molčijo – iz sramu, občutka krivde in pritiska, da morajo biti »srečne«. Medtem ko so vse oči uprte v novorojenčka, mamina stiska pogosto ostaja prezrta.

Vsaka deseta – ali celo vsaka peta

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se z depresijo ali tesnobo po porodu sreča ena do dve ženski od desetih. V številkah to pomeni, da v Sloveniji vsako leto trpi med 1.800 in 3.600 mamic. Prvi znaki se pogosto pojavijo nekaj tednov po porodu, a lahko tudi kasneje, trajajo pa mesece – včasih tudi leto ali več.

Simptomi so lahko različni: žalost, obup, izčrpanost, nezbranost, izguba apetita ali pretirano prehranjevanje, občutek, da ne zmoreš vstati iz postelje. Poleg tega se lahko pojavijo napadi panike, misli, da bo mama kaj naredila sebi ali otroku, pa tudi fizični simptomi, kot so mravljinčenje, pospešeno bitje srca ali težko dihanje.

»Gre za motnjo, povezano s spremembami v biokemičnih procesih v možganih, a vplivajo tudi hormoni, osebnost, odnosi, družbeni pritiski,« pojasnjujejo na NIJZ.

Iris Čelam: »Materinstvo me je presenetilo – predvsem osamljenost«

Magistrica psihologije Iris Čelam je ena redkih strokovnjakinj v Sloveniji, ki se specializirano ukvarja z obporodno in poporodno psihološko podporo. Kot pravi, jo je v to smer potisnila lastna izkušnja. »Ko sem rodila prvega otroka, sem pričakovala blaženost, a prevladal je občutek pritiska in strahu. Takrat sem dojela, kako nepripravljena sem bila. Nihče nas ne pripravi na to, kaj se zgodi potem, ko pridemo domov z novorojenčkom.«

Tudi sama se je soočila z osamljenostjo. »Partner gre po očetovskem dopustu nazaj v službo, obisk patronažne sestre je kratek, prijatelji imajo svoja življenja. Mama pa je cele dneve sama z dojenčkom. Včasih po 12 ur. In če ni podpore, se počasi začneš izgubljati.« Danes vodi podporne delavnice, svetuje posameznicam in organizira poporodne oddihe, kjer ženske najdejo prostor za okrevanje, povezovanje in predah.

V preteklosti so ženske živele v širših skupnostih in si pomagale. Danes pa prevladuje individualizem, ki je za novo mamo pogosto krut. »Družba idealizira materinstvo, mama naj bi bila ves čas nasmejana, urejena, naj bi dojila, skrbela za otroka, dom in sebe. Če tega ne zmoreš, pridejo občutki krivde in sramu. In pogosto ne upaš nikomur povedati, da ti je težko.« In če mama zbere pogum in prizna, da ji je težko? Družba jo hitro označi za »slabo mamo«.

»Kar 90 odstotkov žensk poroča o občutkih osamljenosti, polovica žensk s poporodno depresijo pa navaja prav to kot glavni vzrok stiske,« dodaja Iris Čelam.

/

Pritisk popolnosti

Eden največjih izzivov današnjega materinstva je idealizacija. Mama naj bi dojila, bila ves čas urejena, doma naj bo pospravljeno, otrok pa zadovoljen. Če karkoli od tega ni doseženo, pridejo krivda, sram in občutek nezadostnosti.

»Na delavnice o razvoju otroka pride veliko žensk. Ko pa razpišem temo o spremembah na možganih, o spremembah identitete in o drugih stiskah v poporodnem obdobju, je zanimanja precej manj. To so teme, o katerih je še vedno težko govoriti,« pravi Iris. Mnoge mamice svoje občutke skrivajo tudi pred partnerji, prijatelji, starši. Bojijo se obsojanja, bojijo se oznake, da so »slabe mame«.

»Ko vprašam mamo, kako se počuti, mi pogosto odgovori: 'Bolje, ker otrok zdaj spi.' Ne znajo govoriti o sebi, ker so povsem osredotočene na otrokove potrebe, medtem ko svoje popolnoma zanemarijo. A ravno to vodi v stisko in krizo identitete. Ženska začne razmišljati: Ne vem več, kdo sem.«

Poudarja tudi pomen sprememb v ženskem telesu: »Po porodu se ženski možgani fizično in funkcionalno spremenijo. Tako imenovani 'baby brain' ni mit – gre za eno izmed resničnih in pozitivnih prilagoditev, ki mamo opremi za to, da je osredotočena na stvari, ki so ključne za skrb in nego njenega novorejenčka.«

Ni treba trpeti v tišini

»Če mama zmore priznati, da ji je težko, ni šibka – je izjemno pogumna,« pravi Iris. Prvi korak je priznanje stiske, nato pa iskanje pomoči. Veliko žensk si opomore same, a okrevanje je hitrejše in manj boleče, če imajo podporo – bodisi bližnjih, bodisi strokovnjakov.

Pomoč je mogoče poiskati pri osebnem zdravniku, psihologu, v nekaterih porodnišnicah ali bolnišnicah. Obstajajo tudi telefonske linije za pomoč v stiski. Pomagajo lahko terapevtske skupine, delavnice za samopomoč, individualna svetovanja. V hujših primerih je priporočljiva psihoterapija ali zdravljenje z zdravili, ki so lahko varna tudi med dojenjem.

Iris je razvila program »Poporodni oddih«, kjer mamice skupaj z dojenčkom in podporno osebo (partner, sestra, prijateljica) preživijo nekaj dni v varnem okolju. »Psihološke delavnice, regeneracijska terapija, počitek, zdrava hrana in čas zase – to ni privilegij, temveč podpora, ki bi morala biti dostopna vsaki mami,« pravi.

Materinstvo kot družbena odgovornost

Po porodu se ženska ne sooča le s fizičnimi spremembami, temveč tudi s preoblikovanjem identitete. Pogosto rečejo: »Ne vem več, kdo sem.« Njihov svet postane otrok, vse drugo izgine. Zato strokovnjakinja priporoča: »Poiščite eno stvar, ki je samo vaša, in si vzemite vsaj 20 minut na teden samo zase. To ni sebičnost, to je nuja.«

»Materinstvo ni le osebna izkušnja, je družbena odgovornost. Če je mama v redu, je tudi otrok v redu,« poudarja Iris Čelam. Podpora materam ni razvajanje – je temelj zdrave družbe. In morda je največ, kar lahko storimo, to, da nehamo idealizirati in začnemo poslušati. Brez obsojanja, brez nasvetov – samo poslušamo.