Pogrešani otroci: Kaj se dogaja in kako varna je Slovenija?
Ko otrok ne pride domov, se čas ustavi. Vsaka minuta se zdi večnost, vsak zvok je lahko znak upanja ali strahu.
To je nočna mora, ki si je noben starš ne želi doživeti. A v Evropi ta scenarij postaja vse pogostejši. Število pogrešanih otrok se je v zadnjem letu skoraj podvojilo, kažejo podatki organizacije Missing Children Europe. V letu 2024 so zabeležili več kot 124.000 prijav pogrešanih otrok, kar je skoraj dvakrat več kot leto prej. Za številkami se skrivajo zgodbe – pobegi, razbite družine, nasilje, pa tudi zlorabe in trgovina z ljudmi.
Dvakrat več izginulih – in večina so deklice
Največ pogrešanih otrok je bilo najstnikov, starih med 12 in 16 let. Gre za obdobje, ko so mladi najbolj ranljivi, ko se spopadajo z notranjimi stiskami, pritiskom šole, prijateljev in družine. Po podatkih evropskih organizacij je kar 67 odstotkov primerov povezanih z otroki, ki so pobegnili od doma ali iz vzgojnih ustanov. Najpogostejši razlogi za izginotje so težave doma, konflikti s starši, nasilje, zlorabe alkohola in drog, duševne stiske ali pa preprosto občutek, da jih nihče ne razume.
Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, da med pogrešanimi prevladujejo deklice – kar šest od desetih otrok, prijavljenih kot pogrešanih, je ženskega spola. Vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da to ne pomeni nujno, da deklice pogosteje izginjajo, temveč da se izginotja dečkov včasih sploh ne prijavijo. Starši in okolica so pri dekletih običajno bolj pozorni in hitreje reagirajo, pri fantih pa se izginotja včasih razumejo kot “pobegi iz trme”, ki se bodo sami od sebe rešili. Toda vsako izginotje je alarm, ki bi ga morali vsi jemati resno.
Večina otrok, ki pobegnejo, se k sreči najde razmeroma hitro. Kar 78 odstotkov jih policija odkrije v manj kot enem tednu, še 15 odstotkov v enem mesecu. A kljub temu so primeri, ki se končajo tragično – nekateri otroci se nikoli ne vrnejo domov. V Evropi je po zadnjih podatkih vsak dan prijavljenih več sto pogrešanih otrok. In vsaka taka prijava pomeni vsaj eno družino, ki ne spi, ki išče, ki čaka.
Pogrešani otroci migranti – nevidne žrtve
Posebno poglavje predstavljajo otroci migranti, ki izginejo na poti v Evropo. V letu 2024 je bilo takih primerov približno sedem odstotkov vseh prijav. Pogosteje gre za dečke, starih med 12 in 17 let, ki potujejo sami ali v skupinah brez staršev. Številni med njimi izginejo v sprejemnih centrih, v državah tranzita ali med potjo do sorodnikov. Njihove zgodbe pogosto ne pridejo v javnost, saj gre za otroke brez dokumentov, brez identitete in brez glasu.
Največ pogrešanih otrok migrantov prihaja iz Maroka, Afganistana, Alžirije in Sirije. Njihova usoda je pogosto neznana – nekateri so žrtve izkoriščanja, drugi pristanejo v rokah tihotapcev ali kriminalnih mrež, tretji preprosto izginejo brez sledu. Med letoma 2021 in 2023 je v Evropski uniji izginilo več kot 50.000 mladoletnih migrantov brez spremstva. To pomeni, da vsak dan izgine skoraj petdeset otrok, ki jih nihče ne pogreša tako kot starši, ker jih ti pogosto sploh ne morejo poiskati.
Slovenija: uradno mirna, a vsak primer šteje
Slovenska policija pravi, da število pogrešanih oseb pri nas ne izstopa od prejšnjih let. Največ pogrešanih so odrasli in starejši ljudje, med njimi pa tudi tisti z demenco ali drugimi boleznimi, ki se izgubijo v gorah ali naravi. Pogrešani otroci predstavljajo manjši del vseh primerov – njihov delež se po podatkih policije giblje med 2 in 35 odstotki vseh pogrešanih oseb, odvisno od leta.
Čeprav številke niso alarmantne, vsak primer pogrešanega otroka pomeni izredne razmere. Policija vsako leto vodi okoli sto do sto petdeset postopkov iskanja pogrešanih otrok. Letos, v prvem polletju 2025, jih je bilo 134, kar je nekoliko več kot lani. V večini primerov gre za pobegle otroke in mladostnike, ki se kasneje sami vrnejo ali jih policija hitro izsledi.
Slovenija ima pri tem eno izmed najboljših statistik v Evropi – več kot 90 odstotkov pogrešanih otrok do 14. leta je najdenih že v štirih urah po prijavi. Policija poudarja, da starši običajno reagirajo hitro: več kot polovica primerov je prijavljena že v eni uri po izginotju, skoraj 90 odstotkov v osmih urah. In prav ta hiter odziv je ključen. Pri iskanju otrok šteje vsaka minuta.
Slovenija ima še eno posebnost: pogrešani otrok v evidenci ostane zapisan, dokler ni najden, živ ali mrtev. Najstarejši še vedno odprt primer pogrešanega otroka je iz leta 1996, ko je izginil dvoletni deček iz okolice Ribnice. Od takrat ga še niso našli.
Zakaj otroci bežijo?
Razlogi, zakaj otroci pobegnejo, so različni in pogosto boleči. Policija navaja, da so najpogostejši vzroki težave v šoli, slabe ocene, prepiri s starši, pomanjkanje pozornosti ali občutek, da jih nihče ne razume. Nekateri bežijo, ker iščejo dogodivščine, drugi zaradi zaljubljenosti ali vpliva prijateljev. Žal pa so med razlogi tudi nasilje v družini in zlorabe. V teh primerih policija vedno posreduje, otroka zaščiti in sproži postopke proti povzročiteljem nasilja.
Pri tem je ključno zaupanje. Starši, učitelji in bližnji morajo znati prepoznati znake stiske – umikanje, nenavadno vedenje, jezo, molk. Pogovor, razumevanje in toplina so pogosto tisto, kar prepreči, da bi otrok v stiski naredil usoden korak in odšel od doma.
Trgovina z ljudmi – tiha grožnja
Trgovina z ljudmi je tema, ki je povezana tudi z izginotji otrok. V Sloveniji po podatkih policije sicer ne beležimo večjega porasta teh kaznivih dejanj, a nevarnost obstaja. Naša država je predvsem ciljna in tranzitna, kar pomeni, da se prek Slovenije premikajo potencialne žrtve iz drugih držav. Leta 2024 je policija obravnavala 43 primerov suma trgovine z ljudmi in prepoznala 17 žrtev, večinoma žensk, ki so bile spolno izkoriščane. V zadnjih letih pa narašča tudi število primerov prisilnega dela in spletnega izkoriščanja.
Čeprav Slovenija ostaja pod evropskim povprečjem, to še ne pomeni, da smo varni. Strokovnjaki opozarjajo, da gre pri trgovini z ljudmi za skrit kriminal – veliko žrtev se ne javi, ker se bojijo ali ne vedo, kam se obrniti. Zato uradni podatki pogosto kažejo le vrh ledene gore.
Kako naprej?
Številke o pogrešanih otrocih, čeprav delno spodbudne v Sloveniji, so v evropskem merilu srhljive. Vsak otrok, ki izgine, je zgodba, ki se lahko konča srečno ali tragično. Včasih se vrne domov po nekaj urah, včasih po mesecih, včasih pa ga ne najdejo nikoli. In prav ti primeri nas opominjajo, da mora biti zaščita otrok skupna odgovornost – staršev, šol, policije in širše družbe.
Policija zato poziva starše, naj vedno hitro reagirajo, če otrok izgine, in naj nikoli ne čakajo, “da se bo vrnil sam”. Vsak klic šteje. Otroci, ki bežijo, običajno iščejo razumevanje, ne kaznovanja. In vsaka zgodba, ki se konča srečno, pomeni en rešen svet – svet, kjer se ura po dolgem času znova premakne naprej.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
