Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Planinska skupina Krka se je v sončnem nedelskem jutru podala na Sabotin, 609 m, (sv. Valentin, Samotin), grič nad Solkanom. Avte smo pustili na parkirišču in se sprehodili čez »Osimski most«, pod njim, po desnem bregu čudovito modrozelene Soče. Občudovali smo edinstven železniški most čez Sočo z največjim kamnitim lokom na svetu, ki je bil zgrajen še pod Avstro-Ogrsko leta 1906, kot ključni objekt na drugi železniški povezavi med Trstom in Dunajem. Kmalu nas je steza, nekdanja »mulatiera«, ovinkasto popeljala mimo kavern in mnogih steza na prepaden vrh, po katerem teče meja z Italijo. Če je vreme jasno, je vrh odlično razgledišče s pogledom na Julijce, reko Sočo, goriško kotlino, Kras, Brda, morje, Furlansko nižino in Zahodne Alpe. Mi smo v kar gosto padajočem sneženem zdrobu videli napis: »Pridite drugič!« Sestopili smo po južni stezi, sedli v kočije in se v gostem snegu zapeljali na Sveto goro – žal, poromali bomo drugič.

Sabotin se strmo dviga nad Sočo in s svojo sosedo, Sveto Goro, obvladuje Goriško ravnino kot kakšen varuh. Njegov gorski greben je razpotegnjen v dinarski smeri in zapira pot po Soški dolini. Na zahodnem delu prehaja v Goriška brda, ki so bila dolga leta odrezana od krajev na Goriškem polju, dokler niso v 80.ih letih po osimskem sporazumu zgradili t.i. osimsko cesto, ki je delno speljana po italijanskem ozemlju, in novi, cestni solkanski most, ki je nazadnje premostil do tedaj neločljivo oviro – reko Sočo. Predniki so grič baje poimenovali Samotin, ker ga je struga reke Soče ločila od svojih vrstnikov. Vrh Sabotina je bil poseljen že od prazgodovine dalje, imel pa je pomembno vlogo tudi v kasnejših zgodovinskih obdobjih. Leta 1998 so z arhološkimi izkopavanji na območju svetega Valentina odkrili ostanke nekdanje Marijine cerkve iz 16. stoletja, natančneje gre za ostanke glavne ladje, zvonika, prezbiterija, zakristije in stopnišča. Zgodovinarji vedo povedati, da je bila v preteklosti na gori vsako nedeljo maša, tukaj pa je bila tudi romarska točka za bližnjo okolico. Kasneje je njeno mesto prevzela cerkev na Sveti gori. Cerkev na Sabotinu je bila porušena konec 18. stoletja, ostanke pa je uničila tudi prva svetovna vojna. Takrat je po pobočju Sabotina namreč potekala bojna črta Soške fronte, katere sledove lahko vidimo še danes v obliki ostankov zaščitnih jarkov ter številnih kaveren. Po prvi svetovni vojni so Italijani na Sabotinu uredili muzej, kjer si je še danes mogoče ogledati piramide, ki označujejo frontno linijo ob začetku bojev na Sabotinu v prvi svetovni vojni in številne kaverne. V objektu nekdanjega muzeja je danes planinska postojanka – www.solkan.si

Sveta Gora je pomembno sakralno središče z bogato romarsko tradicijo. Stoji na križišču Vipavske in Soške doline oziroma ob prehodu goriške ravnine v Furlanijo. S svojo nadmorsko višino 682 m nudi veličasten razgled na Julijske Alpe, Trnovski gozd, Kras in vse do morja, proti zahodu pa na Brda, Furlansko nižino, Karnijske alpe in Dolomite.

Na Sveti Gori je bilo prvo svetišče izpričano že v srednjeveških virih iz let 1368, 1376, 1382 in 1383, več podatkov pa je znanih o drugi svetogorski cerkvi, ki je bila zgrajena v času med 1514 in 1544, torej v letih, v katerih je nastalo izročilo o Marijinih prikazovanjih Urški Ferligoj iz Grgarja. To je spodbudilo številna romanja iz vseh bližnjih dežel.

Svetogorska bazilika iz prve polovice 16. stoletja je pomenila dragocen kulturnozgodovinski spomenik. Zasnovana je bila kot triladijska stavba, v celoti pa je združevala poznogotske in renesančne prvine. Med prvo svetovno vojno, junija 1915, je bila uničena, porušene so bile tudi druge stavbe na vzpetini, samostan, gostišča in prostori za romarje.

Sedanja bazilika je bila zgrajena leta 1928 po načrtu Silvana Baresija (Baricha). Zasnovana je kot triladijska stavba s prečno ladjo. Dolga je 72, široka pa 22 m. Njena največja umetniška dragocenost je znamenita milostna podoba Matere božje na glavnem oltarju, ki jo je leta 1544 daroval svetišču oglejski patriarh Marino Grimani in je pripisana krogu beneškega slikarja Palma Starejšega. Leta 1717 je bila slovesno kronana, sodi pa med najznamenitejše Marijine podobe v Sloveniji.

Sedanji glavni oltar je iz leta 1932, za njim pa sta pokopana goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej in apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije Mihael Toroš.

Od cerkvene opreme je še posebej vredno omeniti barvna okna iz leta 1939, istega leta je cerkev dobila nove kvalitetne orgle, znameniti pa so tudi zvonovi iz leta 1921. Baročni križev pot, naslikan leta 1765, je bil postavljen v cerkev leta 1977.

Ostanek nekdanje svetogorske cerkve iz 14. stoletja je kamnita plošča, vzidana v steno za glavnim oltarjem, levo od vhoda v zimsko kapelo. Tu hranijo poznogotski kip Matere božje z Jezusom, izrezljan v drugi četrtini 16. stoletja.

V samostanu je na ogled Marijanski muzej. Tudi novejša doba je na tem mestu pustila neizbrisne sledove, ki govorijo o krvavih dneh v preteklosti tega pomembnega kulturnozgodovinskega območja. Prav tu, ob reki Soči, je med prvo svetovno vojno, od 1915 do 1917, potekala soška fronta, ki je za seboj pustila strahotno opustošenje s številnimi človeškimi žrtvami in težkimi posledicami. Novogoriški planinci so na južnem pobočju vzpetine speljali novo markirano stezo, ki v večjem delu pelje po jarkih in skozi kaverne iz prve svetovne vojne.

Muzejska zbirka Soške fronte s številnimi eksponati in arhivskim fotografskim ter dokumentarnim gradivom je trenutno zaradi obnove zaprta. www.svetagora.si

Galerija

Arhiv Lokalno.si