Skoraj dva letošnja poletna meseca je Novomeščanka Sara Berkopec, 20-letna študentka jezikovnega posredovanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, preživela med slovenskimi misijonarji na Madagaskarju. Skupaj z osmimi mladimi študenti iz vse Slovenije je tja odšla preko organizacije Pota, da bi tamkajšnjim ljudem ponesla nekaj svojega znanja, pomoči, upanja in veselja.

Za ta izziv se je odločila z navdušenjem, saj je Sara, ki je kot odličnjakinja končala novomeško gimnazijo, ter se na glasbeni šoli učila tudi violino in saksofon, zelo odprto in vedoželjno dekle, ki rada spoznava svet, obenem pa seveda tudi sebe in druge. Pravi, da je bila izkušnja z Madagaskarja posebna.

»To je čisto drug svet od našega. Spoznaš, kako tu res udobno živimo, pa pogosto ne znamo ceniti vsega, kar imamo,« pove Sara. Skupaj s slovenskimi misijonarji je bila na jugovzhodu tega otoka, kjer so organizirali oratorije za otroke v času njihovih počitnic, da niso bili prepuščeni sami sebi. Pripravili so razne delavnice, se z njimi igrali, itd. Druženja so bili mladi - oratorijev se je udeležilo okrog 1.600 otrok, starih od treh let naprej do 20-letnikov - zelo veseli. Sara se je z njimi v glavnem sporazumevala francosko, kar poleg angleščine tudi študira. »Afriški otroci so zelo direktni, neposredni, če se jim predaš, to začutijo, in nastane zanimiva interakcija,« pove Sara. Na Madagaskarju živijo zelo skromno, nekateri tudi še v kolibah iz blata. Priložnosti za lepše življenje mnogi v teh najrevnejših predelih ne vidijo, saj ni služb, niti nimajo zemlje za obdelovanje, zato mnogi zaidejo v kriminal, odvisnosti od droge in alkohola, v prostitucijo. Kot je spoznala Sara, so prav misijonarji tamkajšnjim ljudem luč v temi.

»Da ne bo kdo mislil, da gre za kako pokristjanjevanje. Kje pa! Misijonarji s svojim delom in zgledom oznanjajo Kristusa,« pove. Sama je spoznala štiri: Janeza Krmelja, Toneta Kerina, ki je doma celo iz Posavja, pa Janeza Meseca in »slavnega« Petra Opeko. Pravi, kako so vsi zagnani in kako potem, ko so se afriškim ljudem približali na pravi način in si pridobili njihovo zaupanje, res premikajo gore. Krmelj je npr. postavil hidroelektrarno, Kerin vodovod, Opeki pa je uspelo v nekaj letih na nekdanjem smetišču postaviti pravo mesto z zidanimi hišami, šolami, univerzo in vsemi drugimi ustanovami. Ljudem, ki so bili že odpisani, je vrnil dostojanstvo in jim pokazal, da se da z delom živeti, napredovati.

Sara pravi, da so se je najbolj dotaknile Opekove besede: »Če bi se več ljudi odločilo, da spreminja svet, bi se konkretne spremembe res začele dogajati.« Kot si razlaga, to ne pomeni, da bi morali vsi pomagat ubogim v Afriko, ampak da lahko vsak, v svoji domovini, z majhnimi koraki spreminja svet na boljše, kajti vedno se najde pot, če se nekaj hoče.

Na Madagaskarju se je naučila še nekaj pomembnih resnic, ki ji bodo v življenju prišle prav: od potrpežljivosti in vztrajnosti, do bolj naravnega odnosa do smrti, ki je tam ne jemljejo tako tragično, ampak res kot del življenja. Predvsem pa je spoznala, da se vse zgodi ob pravem času, tudi če se takrat to ne zdi, in da je vsaka stvar vedno za nekaj dobra.