LR Photography / Rdeči križ

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za večino otrok je poletni dopust nekaj samoumevnega. Za tisoče slovenskih otrok pa je teden dni ob morju mogoč le zaradi humanitarnih organizacij, donatorjev in prostovoljcev. Prav njim Zveza prijateljev mladine Slovenije in Rdeči križ Slovenije vsako leto omogočita brezplačna letovanja, ki so za marsikaterega otroka veliko več kot le počitnice – pomenijo oddih od vsakodnevnih stisk, nova prijateljstva in občutek, da je nekdo mislil tudi nanje.

Za marsikaterega otroka je to prvi oddih od vsakodnevnih skrbi, prvo daljše bivanje brez staršev in prvi občutek, da mu ni treba razmišljati o tem, koliko stane kosilo ali ali si družina lahko privošči izlet. Prav zato je odgovornost organizatorjev toliko večja.

Ko starši ali skrbniki otroka predajo avtobusu, ki ga odpelje proti morju, ga za teden dni zaupajo ljudem, ki jih pogosto sploh ne poznajo. Ti postanejo otrokova opora, ko ga zagrabi domotožje, ko zboli, ko se spre s prijateljem ali ko sredi noči potrka na vrata, ker ga je strah. Kdo so torej ljudje, ki prevzamejo tako veliko odgovornost? Odgovor je na prvi pogled presenetljivo preprost – predvsem prostovoljci.

Brez njih počitnic za tisoče otrok ne bi bilo

Pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), ki skupaj z lokalnimi društvi organizira letovanja po vsej Sloveniji in na Hrvaškem, pravijo, da za otroke skrbijo pedagoški vodje, vzgojitelji in animatorji, vsi pa svoje delo opravljajo prostovoljno.

Podobno odgovarjajo tudi pri Rdečem križu Slovenije, kjer letovanja potekajo predvsem v Mladinskem zdravilišču in letovišču Debeli rtič. Tudi tam so spremljevalci večinoma prostovoljci, največ študenti pedagogike, psihologije, socialnega dela, zdravstvenih ved, športa in razrednega pouka, pridružujejo pa se jim učitelji, vzgojitelji ter zaposleni z različnih področij.

Obe organizaciji poudarjata, da prav prostovoljstvo omogoča, da lahko letovanja vsako leto obišče tako veliko otrok. Pri ZPMS pravijo, da med prostovoljci sodelujejo tudi socialni in zdravstveni delavci ter aktivni upokojenci, ki svoje znanje in izkušnje prenašajo na mlajše sodelavce.

Obseg teh programov ni majhen. Samo v okviru ZPMS je lani na letovanjih sodelovalo skoraj 9000 otrok, več kot 3200 pa jih je letovalo popolnoma brezplačno v okviru programa Pomežik soncu. Ta že od leta 1999 zbira sredstva za otroke, katerih družine si počitnic ne morejo privoščiti.

Za številkami pa se skrivajo zelo različne življenjske zgodbe. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2025 tveganju revščine ali socialne izključenosti izpostavljenih več kot 14 odstotkov otrok. To ne pomeni le manj denarja za počitnice. Revščina pogosto prinese tudi slabše bivanjske razmere, več stresa v družini, manj možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa in manj priložnosti za razvoj socialnih odnosov. Zato teden dni ob morju za mnoge pomeni veliko več kot le kopanje.

Ti otroci pogosto potrebujejo več podpore

Obe organizaciji poudarjata, da otroci, ki prihajajo na socialna letovanja, pogosto potrebujejo drugačen pristop kot njihovi vrstniki.
Pri Rdečem križu pravijo, da otroci pogosto prihajajo »iz zelo ranljivih življenjskih okolij«, njihove stiske pa so lahko povezane »s socialnimi razmerami, družinskimi odnosi, pomanjkanjem občutka varnosti ali nižjo samopodobo«. Nekateri po njihovih besedah prvič preživijo več dni stran od doma in zato potrebujejo dodatno pomoč pri prilagajanju. »Zavedamo se, da takšni otroci pogosto potrebujejo več individualnega pristopa, razumevanja, spodbud in občutka sprejetosti,« poudarjajo.

Podobno razmišljajo tudi pri ZPMS. Njihovi prostovoljci se na usposabljanjih učijo prepoznavati čustvene stiske otrok, primerne komunikacije in načinov, kako otroku nuditi podporo v zahtevnih situacijah. Kot pojasnjujejo, usposabljanje vključuje tudi »prepoznavanje čustvenih stisk otrok, komunikacijo z otroki, postavljanje varnih meja ter vključujoč pristop«.

LR Photography / Rdeči križ

Odgovornost, ki traja ves dan

Delo spremljevalca še zdaleč ni podobno animaciji v turističnem hotelu. Vzgojitelj otroka zjutraj zbudi, spremlja pri obrokih, skrbi za red v sobah, vodi skupino na plažo, rešuje prepire, opazi, če se otrok nenadoma umakne vase ali če ga muči domotožje. Zvečer poskrbi, da vsi varno zaspijo, ponoči pa je pogosto prav on prvi, ki ga otrok poišče, če se slabo počuti ali ga je strah.

Prav zato obe organizaciji veliko pozornosti namenjata izbiri ljudi. Pri ZPMS mora kandidat poleg polnoletnosti in najmanj srednješolske izobrazbe izpolnjevati tudi pogoje za delo z otroki, med drugim predložiti dokazila o nekaznovanosti. Sledi razgovor, na katerem organizatorji presojajo njegovo primernost za delo z otroki.

Pri Rdečem križu pa poudarjajo, da so pri izboru odločilne predvsem osebnostne lastnosti. Kot pravijo, iščejo ljudi z »odgovornostjo, zanesljivostjo, čustveno stabilnostjo, empatijo, sposobnostjo učinkovite komunikacije, timskega sodelovanja in prilagodljivosti«.

Pedagoška diploma torej sama po sebi ni zagotovilo, da bo nekdo dober spremljevalec. Enako pa velja tudi obratno – nekdo brez takšne izobrazbe lahko z otroki vzpostavi izjemen odnos.

A če je izbira ljudi prvi korak, je drugi njihova priprava na delo. In prav tu se sistemi organizatorjev začnejo nekoliko razlikovati.

Enotnega recepta ni

Čeprav ZPMS in Rdeči križ sledita istemu cilju – otrokom omogočiti varne in brezskrbne počitnice –, je organizacija letovanj v praksi nekoliko drugačna.

Pri ZPMS poudarjajo, da prostovoljci pred začetkom letovanj opravijo obvezna usposabljanja, ki jih pripravljajo posamezne zveze in društva prijateljev mladine. Pred tem ZPMS organizira še skupno usposabljanje pedagoških vodij. Vsebina vključuje varnost otrok, prvo pomoč, komunikacijo, razvojne značilnosti otrok in ravnanje ob izrednih dogodkih. Pri Rdečem križu vsi vzgojitelji pred začetkom izmene opravijo uvajalno usposabljanje, ki ga pripravijo strokovni sodelavci Mladinskega zdravilišča in letovišča Debeli rtič. Seznanijo se z organizacijo letovanja, varnostnimi protokoli, zdravstvenimi in prehranskimi posebnostmi otrok, sodelovanjem z zdravstveno službo ter postopki ob izrednih dogodkih.

Ko otrok zboli, šteje vsaka minuta

Posebej pomembno področje je zdravstvena oskrba. Otroci so od doma oddaljeni več dni, pogosto prvič brez staršev, zato mora biti jasno, kdo ukrepa, če pride do bolezni ali poškodbe.

Pri Rdečem križu imajo na Debelem rtiču vzpostavljen lasten zdravstveni sistem. Za otroke skrbijo pediatrinja oziroma zdravnik, diplomirane medicinske sestre in reševalci iz vode, pedagoška in zdravstvena služba pa po njihovih besedah »ves čas tesno sodelujeta, kar omogoča hitro in strokovno ukrepanje ob vsakem zdravstvenem ali drugem dogodku.«

Če otrok zboli ali se poškoduje, ga najprej pregleda zdravstvena služba, ki oceni njegovo stanje, zagotovi zdravljenje in po potrebi organizira nadaljnjo zdravstveno oskrbo ali napotitev v drugo ustanovo. O morebitni predčasni vrnitvi domov odločajo zdravstveni delavci skupaj s starši oziroma skrbniki.

Pri ZPMS je sistem nekoliko drugačen, saj letovanja potekajo na različnih lokacijah. Zdravstvena oskrba je po njihovih besedah zagotovljena »bodisi z neposredno prisotnostjo zdravstvenega osebja bodisi v sodelovanju z lokalno zdravstveno službo.« Ob bolezni ali poškodbi vzgojitelj takoj obvesti pedagoškega vodjo, otrok pa prejme ustrezno zdravstveno pomoč. Če gre za nalezljivo bolezen, ravnajo skladno s priporočili zdravstvenih ustanov, starše pa o dogodku obvestijo takoj.

Več kot le kopanje in športne igre

Čeprav si večina ljudi letovanje predstavlja kot brezskrbno poletje ob morju, je delo spremljevalcev pogosto precej bolj zahtevno.
Otroci prihajajo iz zelo različnih okolij. Nekateri so samozavestni in hitro navežejo stike, drugi potrebujejo veliko več časa. Pri otrocih iz socialno ogroženih družin se lahko stiske pokažejo šele po nekaj dneh – skozi umikanje vase, izbruhe jeze, jok, težave pri vključevanju v skupino ali izrazito domotožje.

Zato pri Rdečem križu poudarjajo, da imajo poleg rednih vzgojiteljev še dodatne strokovne sodelavce. »Naša pedagoška ekipa je zaradi tega tudi kadrovsko okrepljena. Poleg rednih vzgojiteljev sodelujejo dodatni vzgojitelji za strokovno podporo, terapevt za psihosocialno pomoč ter koordinatorji skupin,« pojasnjujejo. Tudi pri ZPMS poudarjajo, da se prostovoljci učijo prav takšnih situacij. Usposabljanja vključujejo prepoznavanje čustvenih stisk, ustrezno komunikacijo in podporo otrokom, ki potrebujejo več razumevanja.

Obe organizaciji poudarjata tudi pomen majhnih skupin. Pri ZPMS za enega spremljevalca praviloma pripada največ deset otrok, pri mlajših največ osem. Če je med njimi otrok, ki potrebuje več podpore, skupino ustrezno zmanjšajo. Pri Rdečem križu je razmerje še nekoliko manjše – en vzgojitelj skrbi za največ devet otrok. Poleg tega imajo na približno sto otrok še koordinatorja skupine, dodatnega vzgojitelja za strokovno podporo, terapevta za psihosocialno pomoč, animatorja, vaditelja plavanja in zdravstveno ekipo.

Otroci ne potrebujejo usmiljenja, ampak priložnost

Počitniška letovanja za socialno ogrožene otroke imajo v Sloveniji dolgo tradicijo. Že desetletja omogočajo, da otroci za nekaj dni zamenjajo okolje, sklepajo nova prijateljstva in domov odnesejo spomine, ki jih bodo spremljali še dolgo.

Prav zato prostovoljci ostajajo srce teh programov. Brez njihove pripravljenosti, da del dopusta namenijo otrokom, številni avtobusi proti morju preprosto ne bi odpeljali.

Toda odgovornost, ki jo prevzamejo, je velika. Ne skrbijo le za to, da otroci varno pridejo na plažo ali pravočasno pojedo kosilo. Pogosto so teden dni oseba, ki otroku vliva občutek varnosti, ga posluša, spodbuja in mu pokaže, da obstajajo tudi drugačne življenjske izkušnje.

V času, ko vse več družin živi na robu revščine, so takšna letovanja dragocenejša kot kadar koli prej. Ne zato, ker otrokom podarijo nekaj dni ob morju, temveč zato, ker jim za nekaj časa omogočijo nekaj, česar številni doma nimajo dovolj – brezskrbnost, občutek pripadnosti in odraslega človeka, ki si vzame čas samo zanje.

In prav to je morda največja vrednost teh programov. Ne le morje, sonce in kopanje, temveč občutek, da je nekdo opazil otroka, ki ga življenje ni postavilo na najlažjo pot.