Arhiv Štajerskega Tednika

Nedavno so se sošolci in sošolke ponovno srečali tam, kjer so se nekateri zadnjič videli – v OŠ Podlehnik. Morje besed, iskreni stiski rok, objemi, orošene oči so spremljali snidenje nekdanjih šolskih prijateljev. »Jih je minilo res že 50?« so se spraševali.

Okrog 30 se jih je zadnjega septembra ponovno zbralo pred osnovno šolo. Jožef Žerak in Drago Vaupotič sta jih sklicala skupaj ob pomoči Irene Sluga. Vsak s svojim seznamom in bero številk. Na vratih jih je pričakal sedanji ravnatelj OŠ Podlehnik Dejan Kopold in jih popeljal po šolskih hodnikih. Z otroškim zanimanjem in radovednostjo so se razgledovali po učilnicah, ugotavljali, kako se sedanje podobe razlikujejo od preteklih. »Učilnica za zgodovino je še vedno tam, kjer je bila,« so med ogledom dejali in ugotovili, da je osnovnošolski skelet ostal zelo podoben. Spomini so lepi, so zatrjevali, najverjetneje tudi zaradi plasti let, ki so se nabrale.

Jožica in Irena osem let nerazdružljivi

Z roko pod roko sta se med učilnicami sprehajali Jožica (Kozel) Strmljan in Irena (Podgoršek) Sluga. »Osem let sva skupaj sedeli, pri vseh predmetih, vedno skupaj, tudi popoldan. Po osnovni šoli sva šli vsaka svojo pot,« sta dejali nekdaj nerazdružljivi prijateljici. »Ravno pa sva govorili o spominu, kako sva si v prvem razredu, še v stari šoli, izmenjevali kruh. Irenina mama je pekla koruznega, moja polbeli kruh in meni je bil seveda koruzni boljši,« je spomin obudila Jožica, ki sedaj živi v Zasavju. V domači občini pa je ostala Štefka (Kozel) Mergeduš, ki je v osnovno šolo hodila iz Ložine. »Odprtje te šole je doživela tudi naša generacija. Preseneča me, da je še vse tako ohranjeno, da so učilnice podobno razporejene, le razdelilnica hrane je na drugem mestu,« je opazila Mergeduševa, ki je nato 40 let delala v kuhinji. O malici v osnovni šol pa je dejala: »Imeli smo kruh z margarino in pločevinasto šalico čaja ali pa kruh s pašteto, s tem da je bila pašteta tako na tanko namazana, da smo jo bolj vonjali kot okušali, pogoste so bile enolončnice. Kljub temu smo bili otroci zadovoljni, bolj zadovoljni, kot so otroci danes.« V šolo je hodila peš, za kar je potrebovala več ur. »Denarja za sendviče ni bilo, če mi je teta ali botra podarila kakšen dinar, sem si kupila četrt kilograma kruha. Koliko je bilo to vredno.« Štefkina mama je bila šivilja, tako da oblačila so bila vedno pri roki, le da so bila iz ponošenega blaga, čevlji so druga zgodba. »Pozimi smo nosili gumijaste škornje, od velike noči pa do jeseni smo hodili bosi. Spomnim se, da mi je mama za neko poletje kupila platnene copate, toda kljub temu sem do šole hodila bosa, šele tik pred šolsko stavbo sem jih obula, da so dlje vzdržali.« Po osnovni šoli je srednjo šolo nadaljevala ob delu, saj si rednega izobraževanja ni zmogla privoščiti.

Kaj je pred 50 leti pomenila pomaranča

Preberite več v Štajerskem Tedniku