Arhiv Štajerskega Tednika

A so se ušteli. Namesto znamenite vedute mesta oz. gradu so uzrli fotografijo „mizice z dvema kavnima (čajnima) skodelicama in eno od soban s tapiserijo ptujskega gradu“. Kar sicer ni nič narobe, a to bi bilo moč uzreti tudi v kakšnem drugem gradu, o fotografiji gradu samega pa ne duha in ne sluha. Pa saj ne bi bili malenkostni, če bi bil takšen izbor tudi pri drugih gradovih. Sedem se jih predstavlja v najlepši zunanji (vedutni) podobi, le ptujskega ni med njimi. Lahko so le godrnjali in se spraševali, kakšni so bili kriteriji izbora pri Ptuju. Človek nehote pomisli: morda pa fotografij ptujske vedute z gradom ali posnetkov samega gradu ni na voljo ... A so. Tudi razglednic, četudi vprašljive kakovosti, ne manjka, tako da so imeli pripravljavci gradiva na voljo „dovolj“ materiala, da bi lahko enakovredno izbrali oz. sledili zasnovi in tako zadovoljili tudi Ptujčane, ki se še kako ponašajo s svojo veduto, s svojim gradom, že ob pogledu nanjo jim zaigra srce. Še posebej pa, ko se vračajo s katere koli poti v nočnem času, ko je grad osvetljen in resnično začara. Tako ga doživljajo domači in tuji obiskovalci.

Čista špekulacija bi bila, če bi trdili, da je bilo to narejeno zavestno, da bi bilo najstarejše mesto predstavljeno „manj privlačno“, brez svojega najprepoznavnejšega simbola.

Preberite več v Štajerskem Tedniku