##IMAGE-3942215##

Dopoldanska pozno-majska toplina je na dvorišče Srečka Dogarja na Mlako pri Kočevju privabila v rdeče oblečeno več kot 200 glavo množic častilcev Titove zbirateljske zapuščine. Te se je kmalu po maršalovi smrti leta 1980 lotil tudi Srečo, ki je pred desetimi leti skupaj z Dušanom Vidmarjem, Jožetom Bistrovičem in Milanom Šterkom v takratnem Likovnem salonu pripravil odmevno razstavo - v štirih dneh si jo je ogledalo krepko čez dva tisoč ljudi - maršalovih slik, knjig, reliefov, štafetnih palic, zvočnih zapisov … skupaj več kot 200 eksponatov.

Titovo spominsko sobo, nadgradnjo te razstave, pa so odprli v v skladno obnovljenemu nekdanjem živinskem hlevu, na Srečovem dvorišču. Nostalgikov, ki jim ni mar na leta mladosti in odraščanja, je ta dan mrgolelo. Rajanje v mescu mladosti so ogreli štirje narodno zabavni ansambli in vrsta pevskih skupin. »Zbiratelj sem več kot 40 let, maršalove zapuščine pa sem se bolj lotil po osamosvojitvi. Takrat so namreč nenadoma začele skozi okna iz pisarn uradnikov, ki so bili tako ali drugače vsa leta na »njegovi liniji«, frčati Titove podobe,» se živo spominja Srečo. Pritegnil ga je ta miselni zasuk, kot jim pravi, dvotirnih oseb, novodobnih demokratov; domov je začel prinašati vse, kar je bilo odvrženo v zabojnike ali kar tako. »Tako ne bi smeli ravnati do zgodovine. Lahko bi rekel, da sem ob tem čutil sunek nestrpnosti takšnih ljudi, to pa me je, glede na to, da sem bil Titov vojak na Brionih, še bolj rinilo v zbirateljstvo,« razloži Srečo.

Kmalu mu je sledila vrsta somišljenikov, zadnja tri leta pa spomine ohranja skupina, ki si je nadela ime Jurišniki. Ob Srečku se v vrsto postavljajo Karlo Kozic, Zvone Vidervol, Franc Marinč, Stane Vidovič. Politično in strankarsko so »v ravnovesju«, (neopredeljeni), priznajo pa, da so (rahli) nostalgiki.

»In predvsem pristni prijatelji, ki nas po eni stranmi združuje Titova veličina, pa naj si o njej vsakdo misli, kar mu paše, in tudi dogodki, vezani na narodov (partizanski) upor in preteklost. S kolesi, imamo svoja oblačila in kapo z zvezdo petkrako, potujemo po vsej Sloveniji, povsod nas radi vidijo, mi pa prinašamo korenine kočevske preteklosti, ko je pri nas poganjalo državo,« doda Stane Vidovič.

»Zvone, samo naprej, nič nazaj ..., Srečo, s pesmijo , na juriš …, Đoko in Karlo, nikoli ne zapustite ranjencev, Frenk, vedno ostani na položaju ..., Stane, ti samo snemaj, da se zgodovina ne pozabi …, » je (Titov) ukaz, ki ga Jurišniki ob prireditvah vedno izpolnjujejo.

Spominska soba, prostor je velik 3x5 metra, je s slikami, reilefi, knjigami, kipi, medaljami, uniformami, zapolnjena do zadnjega kotička. Razstava bo stalna, jurišniki ne dvomijo, da bo pritegnila trume ne le nostalgikov, tudi šolarji naj bi jo obiskovali.