Robert Balen

Bodoči dijaki in študentje so ta konec tedna v okviru informativnih dni obiskali srednje šole in fakultete ter iskali informacije o nadaljnji izobraževalni poti. Pred njimi so izjemno pomembne odločitve, zato je prav, da se dobro pozanimajo o vseh izobraževalnih ter zaposlitvenih možnostih. Precej bolj pa so v javnosti deljena mnenja o tem, ali jih naj na informativne dni spremljajo tudi starši.

Starši naj bodo podporniki, ne nadzorniki

»Prisotnost staršev na informativnih dneh sama po sebi ni niti dobra niti slaba. Ključno je, kako in zakaj so tam,« pravi prof. dr. Eva Boštjančič,  predstojnica Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja katedre za psihologijo dela in organizacije.

»Informativni dnevi so prvenstveno namenjeni mladim, ki stojijo pred pomembno razvojno oz. karierno odločitvijo, zato je zelo dragoceno, da dobijo priložnost, da sami sprašujejo, poslušajo in oblikujejo prvi osebni vtis. Starši so lahko pri tem v podporni vlogi – pomagajo lahko osmisliti informacije, postavljati prava vprašanja in umiriti negotovost. A težava nastane, ko začnejo odločitev prevzemati ali usmerjati predvsem skozi lastne strahove in ambicije,« je jasna strokovnjakinja.

Jaka Koren

Pogosto se namreč zgodi, da želijo starši preko svojih otrok uresničiti svoje sanje, oziroma izpolniti želje iz lastnega otroštva, premalo pozornosti pa namenjajo temu, kaj si želi otrok.

Naj imate svojega otroka še tako radi in mu želite s svojimi sugestijami glede izbire izobraževalne poti zagotoviti uspešno življenjsko, v resnici nihče od nas ne more vedeti, kateri poklici bodo najbolj iskani in ugledni čez 5, 10 let, zato je pomembno, da spoštujete njihove želje in jih podpirate pri njihovih ciljih.

Naučiti se moramo ponovno zaupati svojim otrokom

Tudi dr. Dan Podjed, antropolog z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, pisatelj in predavatelj, je prepričan, da bi se morali mladi po informacije o srednjih šolah in fakultetah odpraviti sami. »Prav je, da mladim vrnemo tisto, kar so imele na voljo tudi naše generacije, to je zaupanje.

S tem, ko smo jim dali pametne telefone, smo jih opremili s prisluškovalnimi in sledilnimi napravami, ter jim odvzeli možnost druženja, samostojnega odločanja. Iz njih smo naredili to, čemur avtor Jonathan Haidt pravi 'tesnobna generacija' – to je cela generacija apatičnih ljudi, ki so anksiozni, tesnobni, depresivni, celo samomorilni,« pojasni sogovornik in povedano ponazori s primerjavo iz preteklosti:

»V naši generaciji, sam sodim v generacijo X, rojeno med letoma 1965 in 1980, bi bilo sramotno, če bi šli starši z nami na informativni dan. Le spomnimo se svojih šolskih dni in ponosa, ki smo ga čutili, ko smo šli samostojno po informacije v srednjo šolo in na fakulteto. V bistvu smo šli že osnovno šolo sami in bili strašno ponosni na vsak nov dosežek. To elementarno zaupanje moramo sedaj zopet vrniti tudi svojim potomcem, ker je to temelj družbe, našega obstoja, človečnosti kot celote.«

Sašo Švigelj

Spletni forumi niso nujno najboljše okolje za iskanje nasvetov

Že bežen prelet starševskih spletnih forumov daje jasno vedeti, da so pogledi staršev na vzgojo, prevzemanje odgovornosti, prisotnost, pa tudi udeležbo na informativnih dnevih različni. Medtem, ko so nekateri prepričani, da so informativni dnevi začetek otrokovega osamosvajanja in bi morali zato po informacije o srednjih šolah in fakultetah sami, druge skrbi, da sami ne bodo znali postaviti pravih vprašanj in si lahko zato ustvarijo napačno, iluzorno sliko o izobraževalni ustanovi, ki jo bodo obiskali.

»Starši pogosto mislimo, da se otrok sam, brez njihove pomoči, ne bo znal pravilno odločiti. Ne pustimo jim, da se odklopijo od nas, ne prerežemo te popkovine, s katero so še vedno povezani z nami,« pojasni dr. Podjed. Posledično smo priča primerom, ko starši z otroki hodijo na govorilne ure v srednjo šolo in na fakulteto, znani so tudi primeri, ko jih spremljajo celo na razgovor za službo.

Po drugi strani pa se, pogosto ti isti starši, nenehno pritožujejo, da današnji otroci nič ne znajo in nič ne zmorejo narediti sami. Dr. Podjed je ob tem jasen: »Odločiti se moramo, kaj želimo: da so naši otroci samostojni ali da jih nadziramo in spremljamo na vsakem koraku.«

Robert Balen

Odsotnost staršev z informativnega dne ne pomeni, da jim ni mar za otroka

Zlasti v sodobni družbi, za katero je značilno kronično pomanjkanje časa, je zelo pogost tudi strah, da bo odsotnost staršev ob tovrstnih priložnostih znak, da jim ni mar za svoje otroke oziroma si ne vzamejo časa zanje. »Takšni očitki res bolijo, ker posegajo v zelo občutljivo področje starševske identitete, a ne povedo veliko o kakovosti odnosa ali skrbi za otroka,« je jasna dr. Boštjančič.

»Razprave na starševskih forumih pogosto zelo hitro zdrsnejo v moraliziranje, kar je razumljivo, a ne posebej koristno, meni strokovnjakinja s področja psihologije dela. »Odsotnost staršev z informativnega dne nikakor ne pomeni, da jim za otroka ni mar. Pogosto pomeni ravno nasprotno – zaupanje v otrokovo sposobnost, da sam naredi prvi korak. Po drugi strani pa prisotnost staršev ne pomeni nujno dobre podpore, temveč je včasih izraz starševske tesnobe ob tem, da otrok odrašča in prevzema odgovornost.«

Kot pravi strokovnjakinja, se današnji mladostniki precej dobro znajdejo v vsakdanjem življenju, če jim to seveda dovolimo. »Praviloma so zelo informacijsko spretni, hitri v razmišljanju in dobro orientirani v možnostih, ki jim jih ponuja okolje. Manj priložnosti pa imajo za vajo v samostojnem odločanju, saj so starši pogosto zelo vpleteni v vsakdanje organizacijske in življenjske odločitve.«

Zato ne gre za pomanjkanje sposobnosti, temveč za pomanjkanje izkušenj z odgovornostjo in posledicami lastnih izbir, je prepričana dr. Boštjančič. Kar pa dolgoročno vsekakor ni najbolj optimalna pot.

»Ko so starši ves čas prisotni in urejajo stvari namesto otrok, jim kratkoročno zagotovo olajšajo življenje. Dolgoročno pa lahko nehote sporočajo, da otrok sam tega ne zmore ali da je svet preveč nevaren, da bi ga raziskoval sam. To lahko oslabi občutek lastne učinkovitosti, poveča strah pred napakami in oteži prehode, kot so začetek študija, prva zaposlitev ali samostojno reševanje izzivov,« je jasna strokovnjakinja s področja psihologije dela. »Meja med skrbjo in pretiranim nadzorom je tanka in pogosto nezavedna.«

Profimedia

Zaradi pretiranega nadzora imamo celo generacijo mladih na daljinsko upravljanje

Spletni forumi so odličen prostor za iskanje odgovorov, pa tudi izgovorov za svoje odločitve in prepričanja, a po besedah dr. Podjeda je ključno, da se zazremo vase in v družbo, v kateri živimo, ter znova pridobimo elementarno zaupanje vase, v naše otroke in v sistem, v katerem živimo.

»Zaupanje, ki smo ga nekoč imeli, smo namreč nadomestili z nadzorom. Danes otroke spremljamo v šolo do osmega leta starosti, sledimo jim s telefoni in drugimi napravami, pogosto nastavljamo celo digitalnega električnega pastirja s pomočjo aplikacij, kakršna je Family Tracker, oziroma sedaj Life360. Nenehno jih imamo pod nadzorom, zato imamo danes cele generacije mladih na daljinsko upravljanje, ki ne le, da si ne upajo, temveč se več niti ne znajo samostojno odločati,« je jasen sogovornik.

»Zato se zavzemam, da gredo mladi na informativne dneve sami. Predvsem na fakulteto, ko gre za vpis polnoletnih državljank in državljanov, ki se morajo znati samostojno odločiti in stati za svojo odločitvijo. A tudi osnovnošolci se po informacije na srednjo šolo lahko odpravijo sami, pa čeprav še niso polnoletni. Ker bodo doma poročali o vsem, kar so tam slišali – ali pa tudi ne. Na koncu bo to njihova odločitev, njihova odgovornost.«

Predvsem pa se bodo, tako sogovornik, mladi skozi tovrstno dogodivščino, že pred pričetkom šolanja povezali z vrstniki – povsem drugače, kot bi se, če bi bili z njimi starši. »Tudi sam sem šel iz Celja na informativni dan v Ljubljano z vlakom in spomnim se, da je bilo res fino. Če bi šla starša z mano, bi bilo doživetje zagotovo precej manj zanimivo, tako pa smo imeli s prijatelji lep izlet v prestolnico. Krasno se nam je zdelo, da smo končno lahko razprli krila in šli sami v širni svet, pa čeprav samo do bele Ljubljane.«

Žiga Živulović jr. / BOBO

Iz oči v oči – z vrstniki, profesorji, neznanci, ki morda postanejo prijatelji

Zaupanje v otrokovo sposobnost samostojnega odločanja je torej izjemnega pomena – ne le pri vpisu na želeno srednjo šolo in fakulteto, temveč tudi pozneje v življenju. Prej, kot jim bomo prepustili možnost svobodnega odločanja in sprejemanja odgovornosti za svoje odločitve, bolje se bodo znašli v družbi in svetu. 

Dr. Podjed pri tem izpostavlja zlasti navezovanje osebnih stikov, iz oči v oči. Kot pravi, imajo v sodobnem svetu mnogi razgovor za službo raje na daljavo, kot pa da bi se srečali v živo. »A ravno s tem, ko poklepetamo z neznancem, se nekomu, ki ga prvič vidimo, prijazno nasmehnemo in skušamo z njim vzpostaviti stik, nas dela kot družbo odpornejšo in bolj človečno.

Prepričan je, da moramo tega otroke začeti učiti veliko pred vstopom v srednjo šolo in na fakulteto. »V bistvu se že pred vstopom v vrtec moramo začeti učiti, kako komunicirati z neznanci, kako vzpostaviti stike, skleniti nova prijateljstva.« Ob tem moramo po njegovem prepričanju zaupati tako otroku, kot tudi okolici in izobraževalnim ustanovam, kjer delajo strokovno usposobljeni in zaupanja vredni ljudje. »Predvsem pa je treba otroku dati priložnost, da se izkaže sam, z lastnimi veščinami in kompetencami.«

Profimedia

Kot pravi, ne gre za lahko nalogo in tudi sam se kot oče treh otrok, starih 19, 14 in 12 let pogosto sprašuje, kdaj je prav, da gre z njimi in jim je na voljo ter kdaj se lahko znajdejo sami. »Zaenkrat se je glede na moje starševske izkušnje izkazalo, da je dobro otrokom čim pogosteje zaupati, da se sami odločijo. Seveda bodo pri tem naredili tudi napake, ampak za temi napakami potem stojijo sami in se ne skrivajo pred odgovornostjo za pokroviteljskimi starši.«

Kako torej otroku pomagati pri izbiri nadaljnje izobraževalne poti?

Enotnega odgovora na to vprašanje ni, saj je vsak otrok osebnost zase, veliko je odvisno tudi od vzgoje ter odnosov znotraj družine. V osnovi pa dr. Boštjančič staršem svetuje, naj pri izbiri izobraževalne poti nastopijo kot sogovorniki, ne kot odločevalci. »Vprašajte otroka, kaj ga zanima, kaj mu je pomembno in česa se boji, ter mu pomagajte razmišljati o različnih scenarijih.«

Pomembno je tudi, da jasno ločite svoje neizpolnjene želje ali predstave o 'varni' poti od otrokove osebnosti in potenciala, je prepričana sogovornica. »Dober nasvet je pogosto vprašanje, ne odgovor. Vzor pa je močnejši od svetovanja in moraliziranja.«

Prišli bodo tudi težki dnevi. A sledili jim bodo boljši!

Mladim, ki se bodo v petek in soboto odpravili po informacije o nadaljnji izobraževalni poti, izkušena strokovnjakinja s področja psihologije dela polaga na srce, naj si dovolijo občutiti radovednost, pa tudi dvom.

»Informativni dan ni pogodba za prihodnost, temveč priložnost za zbiranje občutkov, informacij in primerjav. Smiselno je poslušati, kaj v vas vzbuja zanimanje in kaj odpor, ter si priznati, da popolne gotovosti na tej točki še ni. To je normalen del odraščanja in odločanja.«

Dr. Podjed ob tem dodaja, da je izjemnega pomena tudi prvi stik. »Poglejte se v oči in se nasmehnite drug drugemu. Naj se sliši še tako romantično, je treba prebiti let in vzpostaviti očesni stik, navezati nova prijateljstva, brez občutka skrbi in strahu.

Šola je namreč pogosto najlepše obdobje življenja in čeprav zna biti včasih telo naporna, je tudi odličen kraj za izmenjavo različnih mnenj in učenje potrpljenja, ki ga v sodobni družbi pogosto močno primanjkuje.

Zagotovo bodo prišli tudi težki dnevi. A sledili jim bodo boljši. Zato pogumno sami odkorakajte po informacije na informativni dan, izberite poklic, ki vas veseli in navežite stike, ki bodo vodili v prijateljstva za vse življenje.«

Profimedia