Miha Šoštarič

Vse bolj se pri nas uveljavlja zavest, da vse ne spada v naravo, zlasti ne nevarni gradbeni odpadki, kot je azbest. V zadnjih letih so po Sloveniji sicer izvedli številne akcije čiščenja narave, po podatkih okoljskih poročil in poročil občin pa se je število aktivnih večjih črnih odlagališč zmanjšalo. Še vedno se pojavljajo predvsem na težje dostopnih gozdnih predelih ter v obliki manjših divjih odlagališč.

Okolice mest so najbolj prizadete

Največ črnih odlagališč je evidentiranih v okolici večjih mestnih središč, kjer je tudi največ odpadkov (Ljubljana, Maribor, Celje). Pogoste so tudi v zalednih podeželskih območjih ob rekah, v grapah in gozdovih.

Pa vendar vedno več takih odpadkov konča na urejenih deponijah. Kot pravijo na Komunali Ljubljana, v zadnjem desetletju zaznavajo povečanje količin oddanih gradbenih odpadkov. »V zadnjem času smo brezplačno prevzeli že skoraj 20.000 ton gradbenih odpadkov. Analiza praks oddajanja gradbenih odpadkov je tudi pokazala, da so brezplačen prevzem pogosto izkoriščala podjetja, ki so zaradi količinskih omejitev večje količine razdeljevala na manjše pošiljke in jih oddajala večkrat zapored, da bi se izognila plačilu stroškov. Takšno ravnanje je dodatno obremenilo sistem in prispevalo k odločitvi za spremembo cenovne politike,« pravijo na komunali.

Ekologi brez meja

S prikolico na tehtanje

Tudi zato so omogočili prebivalcem občine Ljubljana, da enkrat na leto brez plačila oddajo do 500 kilogramov čistih gradbenih odpadkov (mešanice betona, opeke, ploščic in keramike). Brez tehtanja in plačila sprejmejo odpadke tistih uporabnikov, ki gradbene odpadke pripeljejo z osebnim avtomobilom, preostala vozila (s prikolicami, kombiji, tovorna vozila in podobna neosebna vozila) pa preusmerijo na tehtanje in do 500 kilogramov te odpadke prav tako prevzamejo brezplačno.

»Plačljiva storitev oddaje gradbenih odpadkov velja za samostojne podjetnike in podjetja, saj morajo ti skladno z zakonodajo za te odpadke poskrbeti sami. Prav tako do brezplačne oddaje niso upravičeni prebivalci občin, v katerih ne skrbimo za redni odvoz odpadkov. Oddaja azbestnih odpadkov in izolacijskega materiala je plačljiva za vse,« dodajajo na Komunali Ljubljana.

Cene oddaje se vrtijo od sedem centov na kilogram za večje količine betona, opeke, ploščic in keramike, 42 centov za plačljive nekomunalne odpadke in 43 centov na kilogram za večje količine azbestnih odpadkov.

Slavica Pičerko Peklar

Le k pooblaščenim zbiralcem

Ali kot se je izrazil eden od obrtnikov: »Komaj smo malo očistili gozdove, spet bodo s plačevanjem oddaje 'motivirali' različne ljudi, da bodo te vozili v gozdove in ne na deponije.«

Po njegovo bi lahko od posameznikov zastonj prevzemali več kot omenjenih 500 kilogramov, saj za okolje niso nevarni gradbeniki, ampak posamezniki, ki pri prenovi hiše ali stanovanja naberejo za več kot 500 kilogramov odpadkov, in ker ne želijo plačati odlaganja, jih raje odvržejo v naravo.

Zato pa gradbenih odpadkov, ki nastajajo pri opravljanju dejavnosti gradnje, gradbeniki ne smejo in ne morejo preprosto kar odlagati v naravi. »Zanje je v zakonodaji jasno in nedvoumno določeno, da jih morajo povzročitelji oddati pooblaščenim zbiralcem ali izvajalcem obdelave odpadkov. Vsako odstopanje od teh obveznosti, na primer odlaganje v gozdovih, smetenje ali drugo nenadzorovano ravnanje, je kršitev zakonodaje, za katerega je predpisana globa. Tudi izvajanje nadzora je zato pomembno orodje za preprečevanje nezakonitega ravnanja,« pa menijo na ministrstvu za okolje.

Aleš Lednik

Smeti so posel

Kot pravijo na Komunali Ljubljana, pa sta zbiranje in obdelava gradbenih odpadkov tržna dejavnost, v skladu z zahtevo iz evropske direktive o odlagališčih odpadkov in zakona o varstvu okolja pa morajo biti s plačilom, ki ga upravljavec odlagališča zaračuna za storitve, »kriti vsi stroški, povezani z gradnjo in obratovanjem odlagališča in finančnim jamstvom, predvideni stroški zapiranja odlagališča ter stroški za izvedbo vseh ukrepov varstva okolja po zaprtju za obdobje najmanj 30 let.«

Čisti gradbeni odpadki, kot so beton, opeka, keramika in ploščice, ki ne vsebujejo primesi ali nečistoč v obliki plastike, lesa ali komunalnih odpadkov, pa so primerni za mehansko predelavo (drobljenje, sejanje) in se lahko ponovno uporabijo kot nasipni material ali podlaga pri gradnji cest in drugih objektov. Praviloma jih deponije oddajajo gradbenim podjetjem v nadaljnjo predelavo.