Svet24
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

FOTO: Sredgora, nekdanja vas pod Mirno goro


lokalno
Besedilo in fotografije: Vinko Kukman
28. 4. 2011, 09.30
Posodobljeno
29. 04. 2011 · 13:13
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

gora_001.jpg
Arhiv Lokalno.si
gora-001, gora_001
gora_013.jpg
Arhiv Lokalno.si
Foto: Vinko Kukman

Sredgora je nekdanja kočevarska vas na obronku Kočevskega Roga ob cesti, ki vodi na Mirno goro. Po kočevarsko se je imenovala Mittenwald, ime po vsej verjetnosti izhaja iz lege naselja. Vasica je nastala razmeroma pozno, šele proti koncu 17. stoletja. Včasih je premogla kar 10 hiš in cerkvico sv. Marije Magdalene. Po nekaterih podatkih je nekdaj v vasi živelo kar 76 prebivalcev.

Sredgora je pripadala nekdanji občini Planina, ki je premogla šolo in župnijo. Prebivalci so bili v glavnem v vsem samozadostni, preživljali so se s poljedelstvom, živinorejo in gozdom. Pa tudi z vinogradništvom v bližnjih Rodinah.

Zemlja je tu peščena in ne preveč rodovitna, veliko truda je bilo potrebno, da se je pridelala hrana za številne družine. Problem v vasi je bila tudi voda. Kljub temu, da sta bili v vasi dve luži, pod vasjo manjši studenec in vodnjaki pri vsaki hiši, je vode v sušnem času primanjkovalo.

Nedaleč od vasi je bila med vojnama speljana tudi gozdna železnica z znamenitim »bremzbergom«, spuščalno napravo za železniške vagončke.

Pozimi leta 1941 se je 27 Kočevarjev iz Sredgore odselilo, v vasi pa so ostali nekočevarski prebivalci. Jeseni 1944 je bila vas požgana, saj je predstavljala pomembno zaledje partizanski saniteti.

Po vojni je Sredgora ponovno zaživela, poleg treh družin so se sem naselili gozdni delavci. Vendar je to trajalo le do leta 1965, ko se je izselila še zadnja družina.

Da je tu nekdaj bila kar velika vas pričajo številne ruševine hiš, gospodarskih poslopij in vodnjakov. Skozi vas še vedno vodi dobro utrjena vaška pot, stara lipa nam kaže mesto, kjer so se včasih zbirali vaščani. Marsikatero zgodbo nam bi znala povedati.

Gozd nezadržno zarašča nekdaj skrbno obdelano krajino in si jemlje nazaj tisto, kar so si s pridnim delom ustvarile generacije. Od cerkvice je po zaslugi lovcev ostal še zvonik z lepo ohranjenim kropilnikom, višje v vasi pa nekdanji prebivalci obnavljajo eno izmed hiš. V bližini ruševin še vztrajajo stoletje stara sadna drevesa in nas spominjajo na skrbnost tedanjih prebivalcev.

Obiščite kdaj tudi sami ta lepi kraj. V teh dneh je zacvetel čemaž ter ostalo gozdno cvetje, med sprehodom po vasi pa slišimo samo ptičje petje…

.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.