Sašo Švigelj / MPA

Enajstega decembra leta 2010 je začel veljati zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki določa, da je najpozneje v 15 letih treba omogočiti dostop do storitev in objektov v javni rabi vsem ljudem, ne glede na njihovo oviranost. Rok se torej izteka letos, čez devet mesecev. Pa bo v praksi dejansko vse tako, kot določa zakon?

Ključni 38. člen

Osmi člen zakona govori o tem, da je pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, prepovedana diskriminacija zaradi invalidnosti, kar pomeni predvsem opustitev ponujanja blaga in storitev, ki so sicer na voljo javnosti, ali njihovo ponujanje invalidom pod drugačnimi in slabšimi pogoji kot drugim.
Kot piše v zakonu, se ukrepi za odpravljanje ovir pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, nanašajo predvsem na dostopnost informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev ter pomoč v nujnih primerih, na odstranitev grajenih ovir v objektih, v katerih ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, na zagotovilo, da javni in zasebni subjekti, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide ter se jim pri ponujanju storitev in blaga, če je to potrebno, zagotovijo primerna podpora, zlasti z drugo osebo (bralci, tolmači slovenskega znakovnega jezika, tolmači za gluhoslepe), oznake v brajici ter podatki v lahko čitljivi in razumljivi obliki.

V 38. členu zakona piše, da se primerna prilagoditev obstoječih objektov v javni rabi zagotovi s tem, da se odpravijo grajene in komunikacijske ovire, ki jih mora investitor odpraviti ob prvi rekonstrukciji objekta po uveljavitvi tega zakona, a najpozneje v 15 letih po uveljavitvi tega zakona. Torej do 11. decembra letos. Enak rok velja za primerno prilagoditev prevoza potnikov v železniškem prometu.

Rok za primerno prilagoditev avtobusov za prevoz potnikov v cestnem prometu je potekel že decembra 2020, do takrat je bilo recimo treba na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih, pomembnejših železniških postajah in pristaniščih gibalno in senzorno oviranim invalidom ter psom vodnikom in drugim psom pomočnikom zagotoviti nemoten vstop in izstop ter tudi dostopnost informacij v njim prilagojenih oblikah.

Težave pogosto tudi v zdravstvenih domovih

Dostopnost za osebe z gibalnimi omejitvami je po besedah Maje Babič, direktorice Zavoda Brez ovir, ki si s svojo ekipo prizadeva za dostopnejše okolje za vse ljudi, še vedno velik izziv. To velja zlasti na področju starejših stavb in infrastrukture, kjer so arhitekturne rešitve zastarele in neprilagojene sodobnim standardom, prilagoditve pa pogosto niso opravljene zaradi omejenih finančnih sredstev ali arhitekturnih omejitev, je povedala Babič. »Največ izzivov se pojavlja pri dostopu do javnih ustanov in kulturnih objektov, prevoza in urbanih površin, kjer ovire, kot so stopnice, preozka vrata ali neustrezni dovozi, otežujejo dostop.«

Zavod Brez ovir

Kot je dodala Babič, se gibalno ovirane osebe vsak dan srečujejo z izzivi in so pogosto prisiljene iskati alternativne poti ali pomoč, kar lahko vodi do frustracij in občutka izključenosti. Pomanjkanje dostopnosti vodi v odvisnost od drugih oseb, omejuje njihove možnosti aktivne udeležbe v družbenem življenju, kar pomeni težave pri dostopu do izobraževanja, zaposlitve, zdravstva in kulturnih dejavnosti. »Ključno je, da zavezniki, kot so občine, podjetja in javne ustanove, sistematično pristopijo k odpravi teh ovir in zagotovitvi dostopnosti, saj gre za osnovno človekovo pravico do enakovrednega vključevanja v družbo. Pomembno je, da si pristojni organi, skupaj z nevladnimi organizacijami in strokovnjaki, intenzivno prizadevajo sistematično odpraviti te ovire. To vključuje ne le fizične prilagoditve, kot so klančine, dvigala in širša vrata, temveč tudi uvedbo novih tehnologij, ki olajšajo komunikacijo in navigacijo,« je poudarila Babič.

Po njenih besedah imajo gibalno ovirani težave pri dostopu do zdravstvenih ustanov, šol in trgovin. Tudi v zdravstvenih domovih so pogoste ovire stopnice, preozki hodniki ali neustrezna dvigala, v šolah so učilnice ali sanitarije pogosto nedostopne, kar negativno vpliva na izobraževanje gibalno oviranih učencev.

Na vlak lahko vstopijo, ne morejo pa izstopiti

Kaj se je spremenilo v 15 letih od sprejetja zakona? Se je kaj izboljšalo, smo vprašali Zvezo paraplegikov Slovenije. »Država je imela jasno določen okvir, do kdaj naj bi se vsi objekti v javni rabi prilagodili, vendar je bilo ukrepov v tej smeri zelo malo, kljub našim opozorilom in vsem aktivnostim, ki jih invalidske organizacije izvajamo v sklopu svojega delovanja. Žalostno je, da se naši mlajši kolegice in kolegi odločajo za poklic oziroma izobraževanje na podlagi tega, kateri izobraževalni objekti so dostopni za gibalno ovirane, in ne v skladu s svojo željo in zmožnostjo pridobiti poklic,« pravi strokovna vodja dejavnosti osebna asistenca Špela Šušteršič.

Tudi ona opozarja na to, da je kar nekaj zdravstvenih in socialnovarstvenih objektov popolnoma nedostopnih za gibalno ovirane in so zanje nedostopni skoraj vsi medkrajevni prevozi z avtobusom. »Le nekaj večjih mest ima nizkopodne avtobuse, posamezniki se vse prevečkrat soočajo s težavami tudi pri potovanju z vlakom. Zgodi se, da je vstopna postaja prilagojena za vstop z invalidskim vozičkom, ne pa tudi končna postaja. Ker se letos izteka rok, ki si ga je država določila za prilagoditev objektov v javni rabi, se predstavniki invalidskih organizacij bojimo, da bodo nadaljnje odločitve v zvezi s prilagoditvijo objektov sprejete prehitro ter premalo strokovno in bodo tako nastale težave, ki bodo posledica slabe ali premalo premišljene prilagoditve. Za državo pa bodo te hkrati tudi najdražje,« svari Šušteršič.

Kot poudarja, se država sicer trudi izvajati politiko, ki je skrbna tudi za invalide. Spodbudno je, da je viden napredek v skrbi skozi zakonsko urejanje pravic invalidov in vključevanje invalidov v različne socialnovarstvene programe. A hkrati je po njenih besedah še kar nekaj neurejenih področij, odpirajo se nova vprašanja oziroma stara, ki bi jih bilo treba razrešiti.

Ostalo je premalo časa

Kritični do skrbi za invalide so v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS). »Žalosti nas, da se je v prehodnem obdobju 15 let zelo malo upoštevalo dejstvo, da med nami živijo tudi invalidi. Ti zaradi takšnih in drugačnih težav, ki jih prinaša posamezna invalidnost, nimajo enakovrednih možnosti. Dodatno pa se možnost enakovrednega vključevanja krči zaradi nedostopnosti tako v grajenem okolju kot v digitalnih oblikah,« so zapisali in dodali, da se ozaveščenost v zadnjih nekaj letih počasi vendarle izboljšuje z dodatnim opozarjanjem vseh deležnikov na pomen dostopnosti za vse.

»Pa vendar, na področju dostopnosti smo kot država in družba zaspali. Leto 2025 je že v teku in bojazen, da tudi 11. decembra letos dostopnosti ne bo v celoti, je upravičena,« so v skrbeh pri NSIOS. Kot pravijo, se še vedno srečujejo z nedostopnimi objekti v javni rabi, čeprav so bili zgrajeni v roku zadnjih 15 let. »Ravno tako je, ko gre za dostopnost, pomanjkljivo znanje načrtovalcev in oblikovalcev spletnih vsebin ter vsebin v digitalnih oblikah. NSIOS se zato s strokovnjaki s področja dostopnosti za različne invalidnosti povezuje in deluje na različnih področjih in z različnimi ministrstvi. Lahko rečemo, da se pristojna ministrstva zavedajo težave in poskušajo pripraviti rešitve, vendar se bojimo, da je ostalo premalo časa.«

Zavod Brez ovir

Vedno znova trčimo v Zavod za kulturno dediščino

Največ težav opažajo pri nedostopnih spletnih straneh in informacijah javnega značaja. Kot pravijo, implementirane rešitve ne izpolnjujejo minimalnega standarda dostopnosti po standardu WCAG. Nedostopnost v grajenem okolju je po njihovo predvsem posledica najemov in nakupov stavb s strani države, občin ali zasebnih lastnikov brez pomisleka, da morajo biti ti objekti, kjer se izvaja storitev, namenjena javnosti, dostopni tudi za invalide. »Veliko objektov je zgrajenih v nekem drugem času, kjer vedno znova trčimo v Zavod za kulturno dediščino, pojavljajo se vprašanja glede statike in manjših dimenzij notranjih prostorov. Torej, izzivov je veliko in nas kot družbo, ki je lahko bolj vključujoča, čaka še ogromno dela na področju dostopnosti.«

NSIOS aktivno opozarja na težave invalidov na terenu, podaja različne pobude, predloge in pozive pristojnim organom in ministrom. Kot so opisali, sodelujejo pri pripravi e-izobraževanja za bančni sektor in druge finančne institucije, izvajajo izobraževanja za javni sektor in zaposlene na upravnih enotah. Državni organi in ministrstva se po njihovih besedah odzivajo, a na drugi strani pogrešajo več samoiniciativnosti in zavedanja, da invalidnosti posameznik ni izbral sam, temveč jo je pridobil zaradi takšnih ali drugačnih težav. »Verjamemo, da bi zavedanje, da lahko invalid danes postane kdorkoli, prineslo bolj plodne rezultate, več sistemsko urejenih zadev pri skrbi za najranljivejše in več posluha tudi na drugi strani.«

Še ironičen dodatek: NSIOS je najemnik prostorov na Kotnikovi ulici in po dveh letih obljub, da bo dostop v stavbo invalidom omogočen z glavnega vhoda, so šele pred dnevi prejeli obvestilo, da bo to urejeno v mesecu aprilu ...