Profimedia

Negovalcev in socialnih oskrbovalk primanjkuje, izvajalci opozarjajo na preobremenjenost, nekatere občine še vedno usklajujejo pogoje za delo. Ministrstvo priznava, da brez dodatnih ljudi sistem ne bo deloval, in napoveduje ukrepe – a vprašanje ostaja, ali bodo ti dovolj hitri.

Sistem ima pravice, nima pa dovolj ljudi

Dolgotrajna oskrba je v Sloveniji končno postala sistemska pravica. Zakon, podzakonski akti in časovnica so postavljeni, pravice stopajo v veljavo ena za drugo. Toda že ob prvih korakih izvajanja je jasno, da se sistem ne spotika ob pravne podlage, temveč ob ljudi.

Izvajalci dolgotrajne oskrbe – tako na domu kot v institucijah – opozarjajo na isto težavo: premalo je kadra, predvsem negovalcev in socialnih oskrbovalk. Brez njih storitve ne morejo zaživeti v obsegu, kot ga predvideva zakon, ne glede na to, koliko pravic je zapisanih.

Kjer ni ljudi, se zatika že pri pogodbah

Kadrovski primanjkljaj se odraža že pri osnovnem koraku – sklepanju pogodb med občinami in izvajalci. Po pojasnilih Ministrstva za solidarno prihodnost je bilo sredi decembra še šest občin brez podpisanih pogodb z izvajalci dolgotrajne oskrbe.

Razlog ni v političnih nesoglasjih, temveč v usklajevanju cen in kadrovskih pogojev. Brez jasnega dogovora o tem, koliko ljudi bo delo opravljalo in pod kakšnimi pogoji, pogodbe ne morejo biti podpisane. Ministrstvo skupaj z občinami postopke aktivno rešuje in zagotavlja, da bodo pogodbe z vsemi občinami podpisane najpozneje do konca leta. Do takrat naj bi bila uporabnikom zagotovljena nadomestna oskrba. A tudi ta nadomestna oskrba pomeni dodatne obremenitve za obstoječe zaposlene.

Negovalci in oskrbovalke: poklici na robu zmogljivosti

Ministrstvo za solidarno prihodnost odkrito priznava, da uvajanje sistema dolgotrajne oskrbe zahteva dodatne kadre, predvsem tiste profile, ki jih je na trgu dela že zdaj najtežje najti – negovalce in socialne oskrbovalke. Gre za poklice, ki so fizično naporni, čustveno obremenjujoči in organizacijsko zahtevni, a kljub temu pogosto ostajajo slabo plačani in družbeno podcenjeni.

Negovalci in oskrbovalke vsakodnevno delajo z ljudmi, ki so od njihove pomoči popolnoma odvisni – pri hranjenju, osebni higieni, gibanju in osnovnih življenjskih opravilih. Od njih se pričakuje strokovnost, potrpežljivost in človeški odnos, hkrati pa delo poteka v izmenah, ob vikendih in praznikih. Mnogi opozarjajo, da je tempo dela vse hitrejši, časa za uporabnike pa vse manj.

Izvajalci dolgotrajne oskrbe opozarjajo, da obstoječi kader že zdaj dela na robu zmogljivosti. Povečevanje obsega storitev brez hkratnega povečanja števila zaposlenih pomeni dodatne nadure, več bolniških odsotnosti in večje tveganje za napake. Posledice se ne kažejo le v izgorelosti zaposlenih, temveč tudi v kakovosti oskrbe, ki jo prejmejo najbolj ranljivi uporabniki.

V takšnih razmerah se postavlja vprašanje, ali lahko sistem dolgotrajne oskrbe dolgoročno deluje brez temeljitega izboljšanja pogojev dela in privlačnosti teh poklicev – ali pa bo kadrovski primanjkljaj ostal njegova najšibkejša točka.

Ukrepi ministrstva: normativi, usposabljanja, plače

Na Ministrstvu za solidarno prihodnost navajajo, da so za soočanje s kadrovskim primanjkljajem že sprejeli več ukrepov. Med njimi so sprostitev kadrovskih normativov, financiranje dodatnih usposabljanj ter prilagoditve plačnega sistema, s katerimi želijo narediti delo v dolgotrajni oskrbi bolj privlačno.

Poleg tega izvajajo programe za pridobivanje novih zaposlenih in zagotavljajo nadomestne rešitve tam, kjer storitev zaradi pomanjkanja kadra še ni mogoče izvajati v polnem obsegu.

Toda sproščeni normativi sami po sebi ne pomenijo več ljudi – pomenijo le, da sistem začasno deluje z manj zaposlenimi, kot bi jih potreboval.

Tujci kot del rešitve – a z omejitvami

Ob vse izrazitejšem pomanjkanju domačega kadra se vse pogosteje odpira vprašanje zaposlovanja delovne sile iz tujine. To je tema, ki v javnosti pogosto sproža deljena mnenja, a v praksi postaja neizogibna, saj potrebe po oskrbi rastejo hitreje, kot jih lahko zapolni domači trg dela.

Na Ministrstvu za solidarno prihodnost poudarjajo, da je zaposlovanje tujcev v dolgotrajni oskrbi dovoljeno, vendar le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ključni med njimi je znanje slovenskega jezika na ravni B1, saj delo vključuje neposreden, vsakodneven stik z uporabniki, ki so pogosto starejši, bolni ali kognitivno oslabljeni. V takšnih razmerah je jasna in varna komunikacija bistvena – tako za kakovost oskrbe kot za dostojanstvo uporabnikov.

Ministrstvo vključevanje tujcev podpira, vendar ob jasnem opozorilu, da to ne sme postati bližnjica pri reševanju kadrovske krize. Tuj delavec mora pred začetkom dela opraviti ustrezno strokovno usposabljanje, se seznaniti s slovenskimi standardi oskrbe ter prestati jezikovno in kulturno prilagoditev. Hitre zaposlitve brez priprave bi po mnenju ministrstva lahko ogrozile kakovost storitev in zaupanje uporabnikov v sistem.

Zaposlovanje tujcev je tako razumljeno kot del širše rešitve, ne kot nadomestek za sistemske spremembe. Brez vlaganj v izboljšanje delovnih pogojev, plač in ugleda poklicev v dolgotrajni oskrbi tudi prihod tuje delovne sile ne bo dolgoročno zapolnil vrzeli, ki se v sistemu vse bolj poglablja.

Bo nova pravica odnesla kader drugam?

Posebno razpravo sproža tudi pravica oskrbovalca družinskega člana, ki prinaša nadomestilo v višini od 1,2- do 1,8-kratnika minimalne plače. Strokovnjaki, med njimi dr. Alenka Oven, opozarjajo, da bi to lahko spodbudilo odlive kadra iz drugih sektorjev, tudi iz formalne dolgotrajne oskrbe.

Na ministrstvu takšnega sistemskega odliva ne pričakujejo. Pojasnjujejo, da je pravica namenjena izjemnim primerom, ko je oskrba v domačem okolju najboljša rešitev za upravičenca. Status je vezan na stroge pogoje in omejeno število primerov. Vpliv nove pravice na trg dela bodo spremljali in po potrebi prilagajali ukrepe.

Ključno vprašanje reforme

Dolgotrajna oskrba je zdaj sistem. A sistem brez ljudi ne more delovati. Kadrovski primanjkljaj ni stranski učinek reforme, temveč njen osrednji izziv.

Vprašanje, ki ostaja, ni več, ali imamo zakon, pravice in časovnico. Temveč, ali bomo uspeli dovolj hitro zagotoviti ljudi, ki bodo te pravice tudi dejansko izvajali. Brez tega bo dolgotrajna oskrba ostala sistem z velikimi pričakovanji – in premalo rokami.