Profimedia

»Dokler peščica igralcev v Trumpovi administraciji nadaljuje s samovoljnim delovanjem, bosta okoli vsakega mirovnega načrta za Ukrajino vladala kaos in zmeda,« je v svoji zadnji kolumni za časnik Politico zapisal Ivo Daalder, nekdanji ameriški veleposlanik pri Natu.

Kot je v poudaril Daalder, je na tem področju za nami nekaj zmedenih mesecev s srečanji na Aljaski, Floridi, v Moskvi, New Yorku, Kijevu in Ženevi ter s številnimi neformalnimi telefonskimi pogovori med prav tako številnimi akterji. Vrtiljak je po njegovem mnenju posledica dveh dejavnikov.

Reparacijsko posojilo

Ursula von der Leyen predlaga dve rešitvi za financiranje Ukrajine

Prvi je ta, da je Donald Trump svoji ekipi naložil skorajda nemogočo nalogo, končati vojno med dvema državama, ki sta obe odločeni, da se bosta še naprej borili za svoje cilje, ki pa so si v popoldnem nasprotju.

Drugi razlog za »kaotične prizore, ki jih spremljamo v zadnjih nekaj mesecih,« pa je po njegovem mnenju ta, da Trumpova administracija z načinom svojega delovanja ne pozna nobenega uradnega procesa za oblikovanje politik, določanje smernic in predvsem za sporazumevanje, interakcijo s tujimi vladami. »Odsotnost uradnega procesa je unikatna značilnost ali težava tega predsedstva,« je poudaril.

Prizadevanja za končanje vojne so na ameriški strani v veliki meri v rokah podpredsednika JD Vancea, zunanjega ministra Marca Rubia, šefice Trumpovega kabineta Susie Wiles ter, kar najbolj skrbi evropske zaveznike, posebnega odposlanca in nepremičninarja Steva Witkoffa in Trumpovega zeta Jareda Kushnerja. Od teh igralcev ima le Rubio, ki je maja letos prevzel tudi vlogo svetovalca za nacionalno varnost, močno kadrovsko pomoč oziroma zaledje z vsem osebjem na zunanjem ministrstvu in v Svetu za nacionalno varnost, preostali pa so s tega vidika bolj volkovi samotarji. Daalder je to izpostavil kot izjemno problematično, saj tako zadeve v veliki meri tečejo mimo uradnih postopkov, za seboj pa se pušča tudi malo dokumentacije.

Putinovo svarilo Evropi

Putinov odposlanec pogovore z ameriško delegacijo opisal kot "produktivne"

A to so težave administracije Donalda Trumpa, zaradi katere je celoten proces tako kaotičen, zelo ali še bolj vprašljiva je na drugi strani vloga Evrope. Mnogi namreč izpostavljajo dejstvo, da se je zaradi potez Trumpove administracije kolesje vendarle začelo vrteti in da danes kljub vsesplošni zmedi od miru nismo bolj oddaljeni kot v preteklih letih, temveč ravno obratno. Za njegov pogled na celotno dogajanje in zlasti vlogo Evrope smo se obrnili na slovenskega analitika in strateškega svetovalca Denisa Manceviča.

Profimedia

Mancevič: Treba je razumeti, da Putin meni, da Rusija zmaguje

Za Manceviča izplen pogovorov v Moskvi, vključno s celotnim »'vrtiljakom' poskusov resnih pogajanj v zadnjih tednih,« ni veliko presenečenje. Kot je poudaril, smo to letos videli že večkrat. »Ne glede na objektivne okoliščine je pomembno razumeti, da Putin meni, da Rusija v vojni zmaguje,« je poudaril ter dodal, da Putin obenem meni, da lahko zmaga tudi v vojni na izčrpavanje, tudi, če bi ta vojna trajala še leta.

V obzir je treba vzeti tudi to, da ima Putin v Trumpu, njegovem transakcijskem pristopu in poslovnih interesih »novega zaveznika«. »In dokler Putin tako ocenjuje situacijo, Rusija ne bo zainteresirana niti za premirje niti za resna mirovna pogajanja, v katerih bi obe strani delno popustile,« ocenjuje Mancevič, po mnenju katerega »zadnji propadli poskusi z vidika Kremlja niso poraz, temveč samo spretni manever, kako priti do želenega rezultata v Ukrajini s političnimi sredstvi.« To bi lahko bil morebiten dogovor med ZDA in Rusijo, ali pa pritisk Trumpa na Ukrajino. V nasprotnem primeru jim preostane le vojaška smer, »ne glede na vse žrtve, stanje gospodarstva, ekonomsko, socialno in razvojno škodo v sami Rusiji.«

Evropa »žal ni resen geopolitični akter«

Kar zadeva evropsko (ne)prisotnost na pogajanjih, po besedah Manceviča obstajajo trije razlogi. Prvi je ta, da Evropa po njegovem mnenju »žal ni resen geopolitični akter, ki bi poleg ekonomske moči imel tudi trdo, vojaško moč.«

Vojna v Ukrajini

Ukrajinska pogajanja za mir v senci tajnih ameriško-ruskih sestankov

Kot drugi razlog je izpostavil, da Evropa v vsem času trajanja vojne »ni uspela in zmogla poiskati evropskega načrta za dokončanje vojne, temveč bolj kot ne ponavljala politične deklaracije, brez odločnih potez, kot je recimo uporaba ruskih zamrznjenih sredstev.«

Mancevič še en razlog vidi v tem, da se v Kremlju »dobro zavedajo, da lahko EU izigravajo z dvostranskimi dogovori, ki razdirajo enotnost in povzročajo trenja znotraj Unije same.« Temu so po njegovem mnenju namenjene tudi vse ruske kampanje dezinformacij in »de facto hibridna vojna Rusije proti EU in Zahodni Evropi,« s tem namreč še dodatno »šibijo že tako slabšo pozicijo EU.«

Bobo

Zavračanje neposrednih pogajanj s Putinom »kratkovidno«

Mancevič je komentiral tudi odločitev evropskih zaveznikov, torej EU in Združenega kraljestva, da se s Kremljem neposredno ne pogajajo, kar je označil za »kratkovidno in mogoče politično všečno, a to ne prinaša rezultatov, kar žal danes tudi vidimo.« Ta odločitev po njegovem mnenju ni dobra. »Če se EU ne bo pogovarjala s Putinom, ne glede na obtožbe o vojnih zločinih in agresiji na Ukrajino, s kom pa se bo pogovarjala v Rusiji? Z rusko opozicijo, ki je žal povsem politično uničena in dotolčena ter v izgnanstvu?« se je vprašal. Po besedah Manceviča so pogovori z rusko opozicijo sicer »pametni,« a »to žal ne bo pripeljalo do miru v Ukrajini.«

Zamrznjeno rusko premoženje

Belgijski premier napisal ostro pismo predsednici Evropske komisije

Glede pomislekov, da bi neposredni pogovori s Putinom njegovi agresiji dajali legitimnost, Mancevič odgovarja, da taki pogovori ne bi pomenili »dejansko pristajanja na ruske argumente ter potem ponavljanja le-teh v EU, kar recimo počneta madžarski in slovaški predsednik vlade ter še kdo.«

Meni, da bi morali evropski voditelji in EU bistveno več časa in resnosti nameniti temu, »kako ne samo na takšne pogovore priti in biti za mizo, temveč, kar je mogoče še bolj pomembno, biti tam z močnimi pogajalskimi izhodišči, orodji in politikami. In to ne samo z besedami, ampak biti pripravljeni jih tudi udejanjit.« Kot je zaključil Mancevič, Putin »razume samo en jezik - jezik moči. Vse ostalo je zgolj evropski strah, ki EU, politiko in celotno družbo še bolj paralizira, kot že itak je.«