Prestolonaslednika Ferdinanda, ja, tistega, ki ga je v atentatu v Sarajevu 28. junija 1914. leta ubil član Mlade Bosne Gavrilo Princip, zaradi česar se je kmalu nato pričela krvava prva svetovna vojna, so Ljubljančani sprejeli ob njegovem obisku Ljubljane z velikim navdušenjem. Množice so vzklikale, naj živi dolgo in srečno, ženske so si bile edine, da je možak postaven, zapeljiv in sploh oh in oh, tedanja politična smetana pa se je slinila, kot se to dogaja vedno, kadar pride k nam kdo iz velikega, tujega sveta. Če se pretaka povrhu tega po njegovih žilah še modra kri, je priklanjanje še toliko globlje, bolj spoštljivo in opazno.

Nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita so ob vsakem njegovem obisku slovenskega glavnega mesta meščani množično pričakali na ulicah. Pod kolesa odprtega avtomobila, v katerem se je peljal ves nasmejan po ljubljanskih ulicah, je navdušeno ljudstvo metalo cvetje, šolarji so mahali s trobojnicami, ženske pa so ob pogledu na postavnega žrebca cvilile, mencale in drgnile stegno ob stegno, kajti ljubljeni predsednik jim je zbujaj skrita poželenja. Še posebno tistim tovarišicam, ki so bile članice Zveze komunistov Jugoslavije ali so se morda prebile celo do sekretarskega položaja. Tito je 4. maja 1980. leta umrl. Po nekaj mesecih pa so ga pričeli razgaljati: obkladali so ga z izrazi, kot so: diktator, samodržec, ženskar, playboy iz Kumrovca, ruski vohun, morilec. Spomenike, postavljene v čast njegovega spomina, so zmetali s podstavkov. Novi vladarji so razmišljali celo o tem, da bi preselili njegov grob z Dedinja kam drugam, kjer bi bil manj na očeh. Prebrati je bilo moč celo to, da so bile množice, ki so ga za časa življenja navdušeno pozdravljale, privedene na ulice s puškami in z drugimi oblikami zastraševanja.

Preberite še ...

Gospodarstvo

Veste, od kod prihaja gorivo, ki ga natočite na črpalki?

Pred dnevi nas je obiskala  angleška kraljica. Povabljenci na slovesno večerjo in na različne sprejeme so si belili glavo, kako se bodo oblekli in kako se bodo obnašali, da se ne bi osmešili pred Njenim Veličanstvom. Dame so doma pred ogledali bržkone vadile priklone, nasmehe in nasmeške, možje pomerjali frake, podajanje in stiske rok ter ponavljali angleško besedo ali dve, ki jim jo bo morebiti dano spregovoriti s simpatično Otočanko. Po srečanju z njo so v televizijske kamere navdušeno pripovedovali, kako jih je Njeno Veličanstvo pogledalo v oči, kako krhka, da je kraljica in kako dobro se drži za svoja leta. Slovenske politične in druge veličine so se obnašale prav po otročje. Srečanje s kraljico jih je tako navdušilo in osrečilo kot otroke, ko dobijo v dar barbiko, model avtomobilčka na daljinsko upravljanje ali plastični prenosni telefon.

Nad angleško kraljico pa so bili navdušeni tudi povsem navadni ljudje, ki so tudi po več ur stali na ljubljanskih ulicah, da so jo lahko videli za sekundo ali dve. Za marsikoga je bilo to, da je videl Elizabeto II, življenjsko doživetje, ki ga ne bo pozabil do konca svojih dni. Moja mala soseda Lea je ob televizijskem prenosu kraljičinega kratkega sprehoda po Tromostovju vprašala: "Stric, kdo pa je ta teta?" Ko sem ji razložil, da je gospa s klobučkom angleška kraljica, je Lea rekla: "Pa misliš, da zna pripovedovati pravljice?"

Ostal sem brez besed. Če bi me to vprašala za naše politične kljukce, bi brez premisleka odgovoril: "Ja, znajo." Angleška kraljica pa celo intervjujev ne daje.