M. G.

V medgeneracijskem skupnostnem centru Hiša Sadeži družbe Črnomelj, ki je vrata odprl avgusta lani in je namenjen vsem prebivalcem lokalne skupnosti, posameznikom in družinam, ki v programu vidijo priložnost zase, pa tudi osebam, ki tvegajo socialno izključenost, marginalnim skupinam, starejšim, otrokom, mladim, migrantom in beguncem, romskim družinam, invalidom, je ves čas zelo živahno.

Še posebej v delavnicah, kjer sta v »dopoldanski izmeni« prostovoljki Desanka Kambič in Pavlina Kunič z zaponkami pripenjali blazinice na naslonjala za stole. Ob njiju je bila tudi vodja hiše Marica Balkovec, ki je dejala, da so delavnice prijazen prostor, kjer se domačini različnih interesnih skupin radi srečujejo, učijo drug od drugega in si izmenjujejo izkušnje.

· Makrame delavnice

Pestro dogajanje v Hiši Sadeži družbe Črnomelj

· Zdravnica, nevrologinja in prostovoljka

Ukrajinska zdravnica v Črnomlju našla dom

· V novih prostorih

Če padem, me vedno kdo pobere

»Izhajava z različnih poklicnih poti – jaz sem upokojena profesorica, kolegica pa ekonomistka –, ampak to ni pomembno. Važno je, da delamo skupaj in prostovoljno,« zadovoljstva ni skrivala Desanka.

Na vprašanje, zakaj so se odločile za takšno izrabo prostega časa, odgovarjata enoglasno: zaradi prostovoljstva samega. »Tu ne gre za plačilo. Lepo je, ker uporabiš materiale, ki bi sicer končali na odpadu, in jim vdihneš novo življenje. Iz starega nastane nekaj novega. Pa še vzdušje je izjemno – če se ne bi tako dobro razumeli, bi sem bržkone težje prihajali,« pravita.

Marica Balkovec pa v omarah pokaže škatle z uporabnimi izdelki drugih prostovoljk: oprijemalke za vroče sklede, priročne vrečke, ježke za šivanke in drobni pribor. Vse to je izdelano iz ostankov blaga, večinoma starih kavbojk. Enako velja za blazine in naslonjala za stole, ki so jim jih podarili in so zdaj olepšani videti kot novi. Uporabljajo jih tudi za vadbo revmatikov.

Tudi drugi prostovoljki, ki sta nekoliko prej končali likovno delavnico z učenci prilagojenega programa OŠ Milke Šobar - Nataše, sta soglašali, da se vsak, ki vstopi v hišo, nauči veliko novega, obnovi staro znanje in predvsem naredi nekaj koristnega – zase in za druge. Tako si polepšajo dan.

Obisk v hiši se je v zadnjem letu močno povečal – po ocenah kar za okoli 60 odstotkov. Samo letos so izvedli 63 različnih programov, v katere je bilo vključenih 9.352 uporabnikov. Več kot 60 prostovoljcev pa je skupaj opravilo nekaj več kot 5.100 ur dela.

»Verjetno je razlog v tem, da imamo zdaj svoj prostor, na samem, brez stopnic, v katerem vlada prijetno vzdušje kot v kaki veliki družini. Čeprav smo v hiši šele leto dni, imamo občutek, kot da smo tu od nekdaj,« pravi Marica.

Motivacije jim ne manjka. Ni treba nikogar posebej vabiti – ljudje pridejo k njim sami. Tako kot na zadnjo kuharsko delavnico peke bureka, na kateri si je predpasnike nadelo okoli 40 žensk. Spremljale so pripravo testa in peko, skupaj pa so spekli pet velikih pekačev.

V hiši poleg notranjih prostorov skrbijo tudi za okolico. Uredili so sadni vrt, posadili hruške, jablane in breskve, pod brajdo pa uredili prostor za kvartopirce.

»Vrt je lepo obrodil, veliko smo vlagali in pripravili ozimnico. Vsak ima kaj početi in prav to je tisto, kar ljudi pritegne – da ne pridejo samo sedet, ampak sodelovat,« pravijo.

Večina uporabnikov prihaja iz kmečkih družin, a so se kasneje preselili v bloke. Zdaj, ko so v pokoju, znova iščejo delo z rokami.

»Ta hiša jim pomeni izjemno veliko za duševno zdravje. Prepričani smo, da je prav zato v zdravstvenem domu ali domu starejših občanov v naši občini čakalna vrsta krajša, saj se ljudje dejavno vključujejo v naše programe, v katerih vsakdo najde kaj zase,« je prepričana Marica Balkovec.