titoville.com

##IMAGE-2528602##

Če kakemu politiku, ki mu kapitalizem pomeni najboljši sistem od vseh, ki jih je ljudstvo tostran Alp skusilo, spolzi skozi možganske vijuge misel o totalitarni naravi socializma, ali pa kaj podobnega meni kdo od zgodovinarjev, družboslovcev, filozofov, se večini državljanom Slovenije to ne zdi povedano po resnici. Večini, ki so ga živeli in soustvarjali, še toliko manj, saj zmorejo oba sistema primerjati in po zdravi pameti pošteno oceniti. Če pa se vrhovni pravni instituciji, ustavnemu sodišču, ob presojanju ljubljanskega občinskega sklepa, da naj bi Ljubljana eno od svojih novih ulic poimenovala po Titu, zapiše, da je takšen sklep protiustaven, ker je bil nekdanji jugoslovanski režim totalitaren in z njim vred tudi slovenski, Tito pa njegov najvišji predstavnik, se vsiljuje misel, da imamo opraviti s pravno lažjo. Sklicuje se namreč na sedanjo ustavo slovenskega naroda, naše države, ki naj bi bila zrcalo demokratične ureditve, v nasprotju z ustavo prejšnje socialistične družbene ureditve, ki naj bi bila izraz totalitarnega režima, tako rekoč uredba nespoštovanja človekovega dostojanstva in temeljnih človekovih pravic.

Pravno laž je lahko kaj hitro dokazati, če primerjamo zadnjo ustavo nekdanje Socialistične Republike Slovenije z ustavo sedanje države Slovenije, ki je nastala kot nacionalna osamosvojitvena volja ljudstva oziroma državljanov Slovenije. Le večinska nacionalna volja, saj o svoji socialni volji državljani niso mogli plebiscitarno odločati. Nihče jih ni namreč vprašal, ali hočejo zamenjati socialistični sistem s kapitalističnim, socialistično ustavo s kapitalistično. Primerjava obeh ustav pokaže, da državljani Slovenije oziroma Jugoslavije po zadnji ustavi niso živeli v totalitarnem režimu, pač pa v samoupravni socialistični skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije, v kateri so bili upravljavci družbene lastnine in nosilci oblasti. Imeli so torej vse ekonomske, socialne, politične in druge pravice, za katere je jamčila takratna ustava in iz nje izvedbeni zakoni. Res ni bilo strank, saj politični sistem ni temeljil na meščanski strankarski demokraciji, pač pa na sistemu samoupravnega interesnega pluralizma, ki je omogočal nestrankarsko, delegatsko artikuliranje volje državljanov oziroma njihovih delovnih, življenjskih, političnih in drugih oblik združevanja. Noben sistem ne dovoljuje, da bi ga kdo politično spodkopaval, rušil njegov pravni red, in v tem ni bil socialistični sistem nikakršna izjema. Kapitalizem ni bil njegov projekt, zato zagovarjanje ali širjenje njegovih norm in sistemskih izpeljav ni bilo politično sprejemljivo, poskusi uveljavljanja pa nezakoniti.

Pregovorno pravimo, kdor laže ta nekaj taji. Ustavno sodišče je utajilo resnico. Nam in svetu prikazuje sistem družbenega samoupravljanja in njegovo socialistično demokracijo kot totalitarizem, kot sistem brez temeljnih človekovih pravic. Čeprav po nobeni doslej znani ustavi človek ni imel toliko ekonomskih, socialnih in političnih pravic ter osebnih svoboščin, kot prav po tej, ki naj bi bila izdelek totalitarnega komunističnega režima. Bila je trn za zahodne kapitalistične politike in mogotce, vabljiva in zanimiva, vredna posnemanja v marsičem, za razvito skandinavsko demokracijo in upanje za iskalce in nosilce moderne politične in socialne misli, ko jih je sovjetski tip socializma razočaral, meščanska demokracija pa navdala s skepso oziroma dognanji, kako je vse manj primerna za novodobni čas. In če nekdo laže, jemlje ljudem resnico, mu seveda ni mogoče zaupati. Ustavno sodišče skriva ljudem pravno bistvo ustave socialističnega sistema. Prikrivanje resnice o njem izvira verjetno iz tega, da bi godilo svojim gospodarjem. V imenu njih revidira ne le pravni vidik zgodovine, pač pa tudi njeno politično in etično podobo, kar je seveda nemoralno početje. V takih okoliščinah ni mogoče takšno vrhovno sodno instanco spoštovati. Če imajo njeni člani le kanček človeške in pravne vesti, bi jih ta morala nagovoriti, naj odstopijo.

Ne gre za Tita, za Titovo cesto v prestolnici, za njim, ko je umrl, so ljudje množično iskreno žalovali, imeli so ga radi in ga spoštovali, ko je Špancem umrl general Franko, so ulice vrele od veselja in olajšanja, pač pa gre za pravno laž o pravnem sistemu Jugoslavije in seveda Slovenije, za neresnico o njem iz ust tistih, ki bi se je po svoji stroki in položaju v nobenem primeru ne bi smeli dovoliti.