M.

M.

Pri grobišču pod Krenom, za katerega je novomeški škof Andrej Glavan dejal, da je simbol in pojem vseh drugih 550 morišč po Sloveniji, od Hrušice do Krakovskega gozd in od Tezna do Kočevja, je danes potekala obletna spominska slovesnost z mašo za po drugi svetovni vojni v Kočevskem rogu pobite domobrance.

Mašo je daroval novomeški škof, slavnostni govornik v drugem delu slovesnosti, ki je potekala v znamenju pevskih nastopov in nagovorov, pa je bil urednik revije Zaveza prof. Justin Stanovnik.

Na vprašanje, zakaj je moralo priti do tako strašnega izdajstva in bratomornega zločina, si je škof Glavan odgovoril, da je ključ v besedah »revolucija« in posledično državljanska vojna. Poudaril je, da so zato komunisti že na začetku vojne pobili na stotine ljudi, za katere so vedeli, da bodo branili s strani revolucije ogrožene vrednote. »Tako je prišlo do protirevolucije,« je dejal.

Poudaril je, da je duhovna elita našega naroda skušala braniti narodovo identiteto in se uprla komunistični revoluciji, ki je začela pohod za uresničitev svojih ciljev pod krinko boja proti okupatorju. Slovensko državo je zato, kot je dejal, poleg zla okupacije, ki pa ni zahtevala toliko žrtev kot revolucija, zajel val, ki je sprostil nagone nasilja.

M.

»Ta bes se je še desetletja znašal nad celimi predeli in pokrajinami,« je dejal, kot primer pa navedel Suho Krajino, češ, da so jo najprej okupator, nato pa še partizani med vojno uničili, po vojni pa desetletja niso smeli dobiti ne vodovoda in ponekod tudi elektrike ne.

O množici pobitih je dejal, da zato danes manjkajo cele generacije njihovih otrok, vnukov in pravnukov, ter da tudi zato slovenski narod danes doživlja demografski primanjkljaj.

»Slovenija še vedno ostaja eno samo polje smrti,« je dejal ob koncu in dodal, da lahko to delno spremenimo, če sprejmemo brez ideološkega razlikovanja vse mrtve, jih pietetno pokopljemo in si odpustimo.

Prof. Stanovnik, ki je dejal, da v Sloveniji ne bi bilo državljanske vojne, če ne bi bilo boljševistične komunistične partije, je opozoril, da brez priznanja spravnih papirjev ne bo mogoče podpisati. Dodal je, da bi bilo pametno pogledati, kako so to reševali v drugih primerljivih okoljih.

»Ponekod so se odločili za poseben poravnalni mehanizem, ki temelji na formuli: oprostitev za priznanje,« je povedal in dodal, da si spravni postopek pri nas ne zamišljajo osebno, ampak politično.

»Državni zbor bi moral izdelati poseben pravno presežen politično dogovorjen ritual, ki bi obsegal dva dela. V prvem delu bi s posebnim zakonom določeni predstavniki ustanov, organizacij in združenj, ki bi jim zgodovinske povezave dajale legitimiteto, da govorijo v imenu nekdanje partije in organizacij, ki jih je partija ustanovila v izvedbo svojega projekta, brez pridržkov in odkrito in v celoti izpovedali in navedli in priznali svoja zavržena dejanja in zavržena dejanja tistih, v imenu katerih bi govorili. V drugem delu pa bi ustanove države, ki postavljajo njeno demokratično legitimiteto, to priznanje sprejela in izrekla oprostitev,« je pojasnil.

Dodal je, da gre za nekakšen testament. »Če bi se zgodilo, da bi kdo v prihodnosti v svojem ali našem imenu podpisoval kakšne papirje, ne da bi bili upoštevani in izpolnjeni temeljni pogoji, ki smo jih tu navedli, naj se ve, da bo to nasilje in pred zgodovino nično,« je še dejal.