Novega predsednika vlade žigosajo tisti, ki jim ni preveč pri srcu, z besedo rdeči. Torej rdeči Borut. Ker so si vzdevek izmislili Pahorjevi nasprotniki, sklepam, da ga uporabljajo zato, ker naj bi imela beseda rdeči v svojem pomenu vse negativnosti, ki naj bi jih za časa svoje več kot polstoletne vladavine storili rdeči. V nasprotju s črnimi ali belimi, ki so bili žrtve rdečih, sicer pa so bili nedolžne ovčice, ki so hotele sodržavljanom in svoji domovini le dobro in samo dobro. Predvsem pa jo obraniti pred rdečo kugo.

Takšno etiketiranje, predvsem pa obnašanje slovenskih političnih akterjev, ne bo pripeljalo do pretiranega sodelovanja opozicije s koalicijo, še manj pa je to pot do sprave, ki si jo nekateri želijo bolj kot vse na svetu. Njen glasnik postaja predsednik države, a pot do nje bo še polna obtoževanj, sprenevedanj, podtikanj, iskanj, laži. Namesto da bi priznali rdeči svoje napake, beli svoje zmote, iščejo beli napake v dejanjih rdečih in obratno. Vse je podobno zgodbi o jari kači in steklem polžu. Ljudje v podalpski idilični deželici so skregani med seboj tako, kot najbrž v svoji zgodovini še niso bili. Za podpihovanje grdega gledanja nepretrgoma skrbijo politiki, ki jim je veliko več do tega, kdo ima prav, kot: kaj je prav. Kregajo se po dolgem in po čez, po njihovih izjavah v dobrobit ljudstva, ki bi že končno rado doživelo, da bi se pričeli politični velmožje in redke veldame, ki so v parlamentu zaradi zadovoljitve ženskih kvot, ukvarjati s sedanjostjo in bi preteklost prepustili zgodovinarjem in drugim brskačem po arhivih ter množičnih grobiščih.

Piše se leto 2008 in ne morda leto 1945 ali 1948. Slovenske raje, ki živi vedno teže, ne zanima toliko, kdo ni sprejel katerega od prepotrebnih zakonov, ampak kdaj bodo zadeve postavljene na pravo mesto. Pa naj jih tja postavi leva, desna, levosredinska ali desnosredinska vlada. Narod nima prav nič od javnega pranja umazanega perila v parlamentarnih klopeh, na televizijskih in radijskih soočenjih, nič nima od zlobnega Grimsovega govorjenja, nič nima od Erjavčevega izbiranja ministrstev in prav tako ne bo imel nič od tega, če bodo kdaj vtaknili v keho koga, ki se je dal podkupiti. Neprestana in pogosta besedičenja o tem so pesek v oči in preusmerjanje pozornosti od resničnih problemov, ki tarejo preproste ljudi z bednimi plačami in ponižujočimi pokojninami. So neke vrste mehiške žajfnice, ko se revna raja ob gledanju naslaja ob nesrečah bogatašev in si misli, da je bolje biti reven, kot ne vedeti, kdo je tvoj biološki oče ali gledati sina, ki se fiksa in hčerko, ki se hoče poročiti z največjo barabo v državi.

Gre za osnovno znanje iz psihologije: prepričati ljudi, da bi bilo lahko še slabše oziroma da je že bilo slabše. Ko so bili na oblasti oni drugi. Ko so vladali rdeči. Ko nismo gospodarili mi. Ki znamo vse veliko bolje, ki smo bolj pošteni, ki ne izdajamo domovine v tujini. Kot da gre za formulo: domovina je enako predsedniku vlade. »Država, to sem jaz,« je rekel sončni kralj Ludvik XIV, ki je pustil v zgodovini tako globok pečat, da se nekateri enačijo z njim v 21. stoletju.

Župančič pa je zapisal: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena.«

Otone, Otone, kod so plavale tedaj tvoje misli? Te je mar zavedel kdo od rdečih?