Življenje je pravzaprav največji in morda celo edini privilegij. Smo pa ljudje nagnjeni k temu, da si poiščemo še vrsto drugih privilegijev. Idealna priložnost za to je, če se dokopljemo do oblasti. In zdajšnji oblastniki kažejo na privilegije prejšnjih oblastnikov. Želijo nam sporočiti, da je bila politična elita izpred dvajset let pokvarjena do obisti. V nasprotju s sedanjimi kralji in njihovimi priskledniki, ki so pošteni in nedolžni kot nekaj minut star dojenček. Toda te finte zažgejo lahko le pri ljudeh, ki imajo možgane samo zato, da ne izgubijo ravnotežja, ali pri tistih državljanih, ki so besni na prejšnji sistem v tolikšni meri, da se jim je že zdavnaj stemnilo pred očmi. V temi pa je težko videti, še posebej pravico in resnico, ki sta največkrat spregledani in izigrani celo pri popolni svetlobi. Sicer pa: komu pa sploh še je kaj za prej imenovani dami? Resnica je last vladarjev, pravica tudi, kajti tiste, ki naj bi jo delili, si je podredila oblast.

Nič novega nismo te dni s pomočjo izdane bukve o privilegijih rdečih »totalitarcev« zvedeli, česar še ne bi vedeli. Namreč to, da so imeli rdeči po vojni posebna skladišča z živili, o katerih je raja lahko samo sanjala. Da so imeli posamezniki, ki so bili blizu rdečemu koritu, zakupljene lože v gledališčih, od koder so spremljali dogajanje na odrskih deskah, ne da bi se jim bilo treba mešati z rajo. Da so jim bila vodstvena in vodilna mesta laže in hitreje dosegljiva, ne glede na izobrazbo in sposobnosti. Da so imeli v sindikalnih obmorskih domovih posebej opremljene sobe zase in za člane svojih privilegiranih družin. Da so imeli svoja lovišča in da so kapitalca lahko odstrelili le oni, in če ni šlo drugače, so jim ga celo privezali k bukvi. Skratka: izdani dokumenti o privilegijih rdečih naj bi podalpsko pleme prepričali, da je domala šestdeset let živelo v nepravični, razslojeni in nečloveški družbi, kjer so imeli eni veliko več samo zato, ker so se opredelili za edino zveličavno in enoumno partijo.

Saj veste: šlo je za izkoriščanje človeka po človeku. Danes pa je ravno obratno.

Seveda obratno, če neplačevanje davkov, kar je dovoljeno Cerkvi, ni privilegij.

Če ni privilegij to, da ima nekdo 38.ooo evrov plače, drugi pa niti petsto ne.

Če ni privilegij to, da ti davkoplačevalci plačujejo uporabo mobilnega telefona.

Če ni privilegij to, da lahko nekateri slovenski otroci študirajo na elitnih zasebnih šolah v tujini, drugi pa še za trenirko, ki bi jo nujno potrebovali za športno vzgojo, nimajo.

Če ni privilegij to, da ti ni treba čakati na operacijo kolka več mesecev samo zato, ker si v pravi stranki, s pravimi strici in tetami.

Če ni privilegij to, da si pri viru informacij, s pomočjo katerih lahko brez motike in žuljev povišaš svoje milijonsko bogastvo na milijardno.

Če ni privilegij to, da imaš službenega šoferja in služben avto, ki niti slučajno ni škoda.

Če ni privilegij to, da letaš po svetu s posebnim letalom.

Če ni privilegij to, da se greš zdravit v Ameriko.

Če ni privilegij to, da te čaka v marini jahta, vredna nekaj milijonov evrov.

Če ni privilegij to, da kupuješ klobuke v Parizu...

Pa kaj bi našteval! Hočemo biti pač takšni, da vidimo na drugem muho, na svojem vrtičku pa niti slona ne.

Kako lepo bo, ko bodo tudi največji privilegiranci spoznali, da je življenje pravzaprav največji in morda celo edini privilegij.