Arhiv Dolenjskega lista

Zdenko Roter, gost torkovega pogovora v Knjižnici Mirana Jarca, je bil partizan in partizanski kurir, po vojni uslužbenec Udbe, svetovalec predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča ter z njegovim "obglavljenjem" tudi sam razrešen vseh funkcij in za tisti režim nezaželena oseba. Rešil ga je doktorat iz sociologije religije, s katerim je lahko delal kot profesor religiologije. Je tesno povezan z Dolenjsko in Belo krajino, kjer je preživel drugo svetovno vojno. Poročen je bil z Metličanko oziroma Svržačanko Zofijo Rus Roter in pogosto se je umaknil v Svržake. V politiko se je na nek način vrnil kot svetovalec Milana Kučana v času njegovega osemletnega predsednikovanja.

Bil je zraven, mnogo je videl in še več vedel, zato je njegova izpoved v knjigi Padle maske, ki jo je pred časom izdala založba Sever & Sever, dragocena. Zdenko Roter je bil v določenih časih del režima, a je na svet očitno gledal s kritične distance, ki si jo je pridobil že kot najstnik v NOB, kamor se je vključil že kot 16-letni dijak.

Tudi svojo izpoved v knjigi začenja z odhodom v partizane in svojim doživljanjem partizanstva, časa, ko mu je sreča velikokrat stala ob strani, da ga je preživel, pogosto ogrožen ne le od sovražnika, ampak tudi od svojih. V knjižnici je v pogovoru s Francijem Kekom, deklariranim krščanskim socialistom, opisal razmere v Ljubljani na začetku vojne in uporniško razpoloženost ljubljanskega dijaštva, predvsem tistega, ki je pred vojno zahajalo k sokolom in se tam nalezlo svobodomiselnosti in, kot pravi Roter, tudi slovenskega nacionalizma. Študentov v Ljubljani tedaj ni bilo oziroma jih je bilo malo, saj sta tedaj delovali le teološka in pravna fakulteta.

"Na odločitev, da grem v partizane, je kljub vsemu najbolj vplivala družinska vzgoja, nekoliko pa tudi klapa, sokoli smo skoraj vsi šli v partizane, orli pa večina na drugo stran. Pri tem je odločala tudi usodna povezanost cerkve in politike, ki se med Slovenci vleče že iz 19. stoletja. Cerkev se je tedaj lahko upravičeno bala komunizma in socializma, predvsem iz materialnih razlogov," je povedal Zdenko Roter. Zanj je ukvarjanje cerkve s premoženjem zelo problematično. Spomni se, da je kardinal Franc Rode v sedemdesetih letih zapisal, da je sama božja previdnost prinesla socializem, ki je cerkvi odvzel odvečno premoženje. "Jasno mu je bilo, da je ukvarjanje cerkve s premoženjem nekaj čudnega, kar se je v primeru mariborske škofije tudi potrdilo. Podobno se bo zgodilo tudi s političnostjo slovenske cerkve," meni Roter.

Zelo kritičen je tudi do nekdanjega socialističnega režima, v katerem je šlo po eni strani za omejevanje političnih pravic po drugi pa za nesmiselno ravnanje na ekonomskem področju, za izmišljanje novega sveta z samoupravljanjem in podobnim. "Kiksnili so do kraja in to je prineslo tudi sesutje sistema. Na tak način ni bilo možno vzdrževati socialne države, prav socialna država pa je bila tisto, za kar smo bili lahko prejšnjemu režimu hvaležni. Slovenija bi jo lahko odnesla bolje, če bi bili naši voditelji bolj samozavestni, predvsem to velja za Kardelja, ki je dobro vedel, za kaj gre, a se je vedno povlekel nazaj. To velja tudi za Kidriča. Ne bi smeli dovoliti totalne nacionalizacije in ukinitve zasebne lastnine, nekaj več te bi lahko pustili. Pri nas je zasebna lastnina kasneje začela nastajati prek obrtništva. Poleg tega smo imeli še nacionalni spor med Srbi in Hrvati, ki se je vlekel še iz stare Jugoslavije. Zaradi tega je bila osamosvojitev zelo pogumno dejanje," meni Roter.

Kot izjemno priložnost za drugačen razvoj jugoslovanske zgodbe Zdenko Roter vidi leto 1968, ko je slovenske, srbske in hrvaške politike nekaj navdihnilo, da bi morali biti družba bolj liberalna. Tedaj je dobil nalogo ugotoviti, kako narediti OF kot pluralno organizacijo, vendar je proces liberalizacije ustavila vojska, ki se je pritožila Titu, češ da bi večja samostojnost Slovenije oslabila obrambne sposobnosti države: "Če bi v tistih letih v Srbiji zmagalo liberalno gibanje Marka Nikezića in Latinke Perović in če bi bili na Hrvaškem Savka Dabčević Kučar in njeni sodelavci manj nerodni in bi našli soglasje še v Sloveniji, Jugoslavija ne bi razpadla, drugačen ekonomski sistem pa bi Slovencem prinesel tudi drugačen razvoj. Tedaj je bilo govora o delnicah, o delavskem solastništvu podjetij. Obrtništvo je bilo tedaj omejeno na pet zaposlenih. Popit je trdil, da je obrtnik, ki ima več kot pet delavcev že kapitalist. S tem se seveda Kavčič ni strinjal."

V pogovoru v Novem mestu je Zdenko Roter obudil spomin na zažig škofa Vovka v Novem mestu leta 1952. Še vedno ga boli, da ga nekateri povezujejo s tem zanj gnusnim dejanjem, ki je po njegovih besedah zraslo v glavah lokalnih komunističnih politikov ob podpori nekaterih iz Ljubljane ter polni asistenci Uprave državne varnosti, ki so organizirali proteste proti škofu, ki je prišel v Novo mesto z vlakom, že v tunelu ga je nekdo polil z neko tekočino, tako da se je, ko je nekdo vrgel vanj prižgano vžigalico, vnel, rešil pa ga je major milice, ki ga je pokril s svojim plaščem. Roter pojasnjuje, da je bilo to zelo nesmiselno dejanje: "Tedanji šef milice Kraigher je znorel, saj je bila Jugoslavija ravno takrat, potem ko so Sovjetska zveza in njene zaveznice uvedle embargo, dogovarjala za ekonomsko in vojaško pomoč z ZDA, ta dogodek pa bi lahko vse pokvaril. Imam slabo vest, kar sem bil pri organizaciji, ki je bila zraven, ko se je to zgodilo, in mi je zelo žal."

Seveda se Zdenko Roter ni mogel izogniti vprašanjem in odgovorom v zvezi z aktualnimi politiki. Janez Janša in Borut Pahor sta bila njegova študenta. Janše, ki se je na tedanjo Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo vpisal s priporočilom grosupeljskega občinskega sekretariata za obrambo se spominja kot pridnega študenta, ki ni zamudil nobenega predavanja, bil je zagret marksist, po vrnitvi s pohoda po poteh Avnoja pa je izdal bilten o pomenu marksizma in socializma. "Ne bi rad govoril, zakaj je pri Janši prišlo do takih sprememb, je pa res, da je večkrat obiskal psihiatra," je o Janezu Janši povedal Zdenko Roter, svoje mnenje pa izrazil tudi o nekaterih drugih politikih poosamosvojitvenega obdobja, o odnosu med Drnovškom in Janšo in Kučanom in Drnovškom ter o Gregorju Golobiču, ki ga ima za izjemno sposobnega politika, ki bi bil tudi primeren za predsednika vlade, a bi moral prej iz sebe sprati ves žolč, ki se je v njem nabral po vsem, kar so mu storili, pa še kakšen mandat bi moral prej oddelati na kakšnem ministrstvu. O Miru Cerarju in njegovi vladi pa je povedal, da upa, da bo zdržala do konca mandata in v tem času opravila nekatere pomembne naloge. "Na naslednjih volitvah bo Cerar izgubil, a do tedaj lahko veliko naredi," je povedal Roter in dodal, da za razliko od prejšnje vlade, ki ni imela niti enega dobrega ministra, ta ima dva - pravosodnega in finančnega, le da se slednji, Dušan Mramor, ne sme obnašati politično.