Igor Velše

»Privilegij je biti del vsakdana ljudi,« pravi glas s programov nacionalnega radia (Prvi, Val 202, ARS), ki ga poslušalci prepoznajo po odločnosti in toplini.

· Noč kot pravljica

V Mokronogu je znova zaživela magija Kresne noči

Za mikrofonom, na odru ali med vrsticami svojih zgodb išče isto stvar – človečnost.

Ko beseda zdravi

V svetu Luke Bregarja imajo besede moč. Piše, pripoveduje, posluša. V samozaložbi je izdal pravljico o jazbecu, veverici in prijateljstvu, nedavno pa je v knjigi Kje so moji ključi objavil svojo prvo kratko zgodbo o demenci.

Andrej Matič

Knjiga, polna toplih pripovedi o spominih, ki jih nočemo izgubiti, je že izšla v ponatisu. K pisanju ga je spodbudila mama, dolgoletna medicinska sestra v domu starejših v Trebnjem.

Pokazala mu je, da je življenje z demenco lahko polno humorja in srčnosti. Iz teh spoznanj je nastala njegova zgodba o nočni negovalki.

Andrej Matič

»Sama zgodba, njen razplet, ti da misliti, želel sem ji vliti optimizem. Zgodba ne more ozdraviti, lahko pa prinese razumevanje – in to je včasih največ,« pravi Luka, ki bo svoj prispevek iz knjige predstavil 4. decembra v Mokronogu.

Od otroške zgodbe do romana

»Prvo knjigo sem napisal v prvem razredu,« pove Luka. V minulih dveh letih je obiskoval delavnico ljubezenskega romana pri Cankarjevi založbi. Pripravlja zgodbo o radijki.

»Več pa še ne povem – naj ostane skrivnost,« doda s toplim nasmehom. Ljubezen do knjig in posluh za ljudi je podedoval po mami, strastni bralki. »Vse izhaja iz istega – novinarstvo, scenariji, knjige. Vse so le različni načini pripovedovanja,« pravi.

Mentorje vidi kot sopotnike, ne sodnike: »Kadar nekdo resno prebere tvoj tekst, ti to ogromno pomeni.«

Luka se počuti domače tudi na odru. Je soustanovitelj gledališke skupine P.L.i.N., ki že več kot dvajset let razveseljuje občinstvo s toplimi, hudomušnimi skeči.

La Mirage

Skupina deluje v okviru KUD Popotovanje Frana Levstika Čatež. Soustvarja tudi prireditev Razhodnja, ki spremlja pohodnike z legendarnega pohoda Litija–Čatež, pogosto pa stopi v vlogo voditelja.

Med dosežki posebej ceni zlato priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti za literarni natečaj V zavetju besede.

Robert Kokol

Utrip etra

Ko govori o informativnem uredništvu Radia Slovenija, ki mu sodelavci pravijo srce radia, se njegov glas zmehča.

»Veliko ljudi misli, da samo pridemo, spijemo kavo in preberemo poročila. V resnici vse ustvarimo sami – preverjamo novice, izjave, iščemo ravnotežje med težkimi in svetlimi zgodbami. To delo zahteva predanost in solidarnost. Radio mora teči – in teče – tudi ponoči. Tišina, svetloba zaslonov, občutek, da si sredi sveta, čeprav vsi spijo – to je čar radia.«

Posebej ga ganejo poslušalci, ki mu posvetijo svoj čas. »Oskrbovanec iz doma starejših je mami vsak dan poročal, ali sem bral poročila. To so tisti pravi poslušalci,« tako predstavi svoje doživljanje radijskega etra.

Luka je bil eden zadnjih učencev legendarne napovedovalke Ajde Kalan. »Ko bi me morala spremljati pri prvem branju poročil na Valu 202, ni mogla, a me je poslušala po radiu. Takoj je poklicala: ‘Strasbur, ne Štrasbur. Sicer pa v redu.’ To je bila njena največja pohvala,« se nasmehne.

Robert Kokol

»Njen nasvet, ki ga prenašam naprej, je preprost: ‘Berite novice tako, da vas razumeta zdravnik in gospa s podeželja.’ Znala je postaviti piko z argumentom, nikoli iz ega – in prav to jo je naredilo za legendo.«

Na Radio Slovenija je Luka prišel z zahtevne avdicije – med več kot sto kandidati so jih izbrali šest.

»Čeprav me ljudje ne poznajo po obrazu, sem z njimi vsak dan – to je čudovit občutek,« pravi. V vseh letih dela je doživel številne nepozabne trenutke.

»Prekršil sem glavno pravilo – nikoli ne teci v studio. Pritekel sem, da bi prebral napovednik za oddajo, in ostal brez sape,« se zasmeje.

A radio je živ medij in ni nikoli povsem pod tvojim nadzorom, kadar si za mikrofonom. »Med oddajo se je zgodil potres v Italiji. Kolega mi je narekoval le: ‘Italija, potres, šest, Rimini.’ V sekundi sem oblikoval stavek, ki je šel v eter. Takrat sem razumel, kaj pomeni biti del živega medija.«

Od sanjo Bruslju do zgodb doma

»V dnevnoinformativni redakciji (DIR) si vedno priklopljen na svet. Mi pravimo, da imamo DIR v krvi.« Radio Slovenija doseže skoraj pol milijona poslušalcev dnevno, Luka pa med nenavadnimi urniki najde svoj smisel.

Robert Kokol

»Kadar se po nočni izmeni pelješ domov in te objame jutranja svetloba, utrujenost izgine. Takrat veš, zakaj delaš to, kar ljubiš.«

Ali se mu o radiu kdaj sanja? »Seveda – to so ‘radioaktivne’ sanje. Vedno tečem proti studiu, sedem pred mikrofon in ugotovim, da imam novice napisane v štirih jezikih, eden je celo kitajščina,« se zasmeje.

Začetki niso bili lahki. »Največ težav sem imel z vojaško terminologijo,« priznava. »A hitro sem spoznal, da je največja lekcija ta, da ničesar ne veš in da je čisto v redu vprašati. Če jaz ne razumem novice, je gotovo ne bo razumel niti poslušalec.«

Po letih dela je našel svoj glas. »Najdeš svoj ritem, svojo štimo. Včasih bi mi izredna novica še zatresla glas, zdaj ne več.«

Znanje danes prenaša tudi na mlajše kolege. Kot mlad novinar je sanjal o dopisništvu iz Bruslja, danes pa ga najbolj navdihujejo zgodbe doma – tiste, ki jih najde med ljudmi po Sloveniji. Luka Bregar je tisti glas, ki ti vrne vero, da svet kljub vsemu še vedno drži skupaj.