##IMAGE-3727125##

Zgodba je resnična. Natančneje, res je, da ta zgodba obstaja. Vprašanje pa je, koliko je res od tistega, o čemer zgodba govori. Res je, da se je na enem izmed družabnih omrežij pojavila skupina z imenom Proti nasilju … V naslovu skupine je tudi konkretno ime človeka, v Ljubljani živečega in na kulturnem področju delujočega Novomeščana. Obtožbe v vseh teh zapisih so resne, zelo resne. Obtožbe v vseh teh zapisih so anonimne, popolnoma anonimne. Pisci anonimk ga obtožujejo za goljufije, kraje in spolne zlorabe, tudi za posilstva. Gre za huda kazniva dejanja, za katera je zagrožena tudi večletna zaporna kazen. Kazenski zakonik v poglavju o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost pravi, da kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju, ali da stori kakšno drugo spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let, kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati, pa se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

Edino ime, ki nastopa v teh zapisih, je ime domnevnega storilca kaznivih dejanj. Nikjer ni zaslediti nobenega imena nobene izmed njegovih domnevnih žrtev, tudi ko gre za goljufije ali kraje, ne. Čeprav gre za anonimne obtožbe na enem izmed spletnih družabnih omrežij, je zgodba prišla na naslovnice slovenskega rumenega tiska in celo na začetek osrednje informativne oddaje nacionalne televizije.

Domnevno spolno nasilje naj bi se ne dogajalo med dvema osebama, zaprtima pred javnostjo za štirimi stenami, ampak na skoraj javnih zabavah s številnimi udeleženci, na katerih naj ne bi manjkalo prič. Pa vendar med njimi vsaj do ponedeljka zvečer ni bilo nikogar, ki bi vse tisto, kar naj bi se na teh zabavah spornega dogajalo, prijavil policiji ali pa kot verodostojen zaupen vir predstavil novinarju, ki je po kodeksu novinarske etike dolžen varovati anonimnost vira, niti niso nasilja omenjene osebe policiji prijavile žrtve same.

Pa se je vseeno zgodil vsesplošni linč natanko določene osebe z imenom in s priimkom, ki so ga nekateri mediji hitro povezali z uveljavljenim slovenskim umetnikom, ki naj bi zaradi povezanosti s to osebo storil samomor. Pa še precej dlje je šlo. Z določeno politično opcijo tesno povezani mediji so po sistemu, da se je ta družil s tem in tem, ki pa dobro pozna tega in tega, hitro napletli mrežo in v afero poimensko vključili politične tekmece oziroma posameznike iz nasprotnega političnega pola, ki za zgoraj omenjenega domnevnega storilca nekateri vse do včeraj niti slišali niso, ali pa so se z njim kdaj naključno srečali v povezavi z nečim povsem drugim, kar nima nobene zveze z omenjenimi zabavami in vsem tistim, kar naj bi se tam dogajalo.

O tem, kaj vse so morale, da so postale slavne, prestati holivudske zvezdnice in kaj so prestale vse tiste številne nesrečnice, ki jim kljub vsemu ni bilo dano prebiti se iz anonimnosti, obstaja za celo morje zgodb. Leta 2016 se je odločila temu narediti konec ameriška aktivistka Tarana Burke, ki je bila tudi sama žrtev spolnega nasilja, ko je svojo zgodbo objavila na družbenem omrežju Myspace in s tem začela gibanje Me Too (Jaz tudi). Enajst let pozneje, potem ko sta časopisa New York Times in New Yorker objavila zgodbe številnih žrtev spolnih napadov vplivnega filmskega producenta Harveyja Weinsteina, je ameriška igralka Alyssa Milano, ena prvih, ki so Weinsteina obtožile spolnega nasilja, na Twitterju predlagala, da naj vsak, ki je bil kdaj spolno nadlegovan ali zlorabljen, na njen tvit odgovori z Me too. V enem samem dnevu se je na njen tvit odzvalo pol milijona ljudi.

Weinsteinu so se po robu postavile njegove žrtve z imeni in s priimki; med njimi so bila tudi imena svetovno znanih igralk. Manj kot pol leta po Alyssinem tvitu se je v okviru Inštituta 8. marec kampanja Me Too oziroma Jaz tudi zagnala tudi v Sloveniji. V začetku leta 2021 se je kot prva slovenska javna oseba izpostavila igralka Mia Skrbinac, ki je spregovorila o spolnem nadlegovanju med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Vse to so zgodbe, ki jih mediji lahko in jih morajo vzeti resno, saj temeljijo na verodostojnih virih; za njimi stojijo ljudje z imeni in s priimki. Na osnovi njihovih pričevanj pravosodje lahko ukrepa, na osnovi niza anonimk ne more in ne sme, pa čeprav je domnevni storilec vseh v njih navedenih svinjarij nekomu še tako antipatičen in se zdijo zgodbe o njem še tako verjetne. Dejansko edini razumen glas v tej aferi je ponudba Nike Kovač, ki je domnevnim žrtvam v imenu Inštituta 8. marec ponudila pravno pomoč.

Ampak, dokler se ne bo nobena izmed domnevnih žrtev opogumila in domnevnega storilca prijavila policiji, se ne bo zgodilo nič. Že iz antike velja: Ubi non accusator, ibi non judex (Kjer ni tožnika, tam ni sodnika).

Komentar je objavljen v aktualni tiskani številki Dolenjskega lista.