M. M.

Skoraj tretjino vseh samomorov na Slovenskem naredijo starejši od 65 let. Vzroki so različni, od zdravstvenih težav z diagnozo neozdravljive bolezni ter kronično bolečino, družbene izključenosti in gmotne negotovosti do nezdravljenih duševnih motenj in dlje časa trajajoče osamljenosti.

· Referendum

Zakon padel, najbolj odločno proti so bili Dolenjci, Posavci in Belokranjci

· 6. volilna enota

Po padcu zakona: Tudi Dolenjci proti, kje najbolj?

Neozdravljiva bolezen in obet hudega trpljenja ob umiranju marsikoga poženeta prek roba, še preden bi do vsega hudega sploh prišlo. Če bi. Če mu ne bi medicina in ustrezna paliativna oskrba odhoda s tega sveta olajšali v taki meri, da trpljenje ne bi bilo tako hudo, kot se je bal.

Pa vendar vsi nikoli ne bi in ne bomo imeli te sreče. Primerom, ko bolezen prinese tako trpljenje, da vztrajanje pri življenju za človeka nima več nobenega smisla in si kaj takega nihče ne želi, je bil namenjen na nedeljskem referendumu zavrnjen zakon.

Čeprav je odločitev za predčasen odhod v večnost zelo osebna in intimna, smo imeli o tem, ali ima posameznik pravico odločiti se za to in ali ima pravico pri tem, torej pri samomoru, dobiti tudi zakonito pomoč, pravico odločati vsi polnoletni državljani Republike Slovenije.

Ko smo se lani na podobnem referendumu odločali o tem, ali naj zgoraj zastavljeno vprašanje uredimo z zakonom, smo se s tem večinsko strinjali, tokrat pa je bilo vprašanje določnejše – ali se strinjamo z zakonom. Z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Grobo rečeno, gre za pomoč pri samomoru.

Pomoč pri samomoru pa spodbuja zelo močna etična vprašanja predvsem pri dveh skupinah ljudi. Pri vernikih, ki jim vera in cerkev prepovedujeta samim odločati se o končanju življenja. Tudi tujega, s čimer mnogi verniki po svetu in v zgodovini nikoli niso imeli takih težav kot v primeru končanja lastnega. In pri zdravnikih, ki jih pri tem omejuje Hipokratova prisega.

A ta omejitev se zdi precej ožja, kot je v resnici. Cerkev oziroma cerkve lahko pravico, o kateri govori omenjeni zakon, svojim vernikom odreče, iz postopka pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pa lahko izvzamemo sodelovanje zdravnikov. Tako bi ostal volk sit in koza cela. In to bi se dalo urediti tudi brez referenduma.

Kaj pa če referendum ni bil namenjen samo razjasnitvi omenjenega etičnega vprašanja? In ni bil. Referendumska kampanja se je sprevrgla v nekaj, pri čemer gre človeku na bruhanje. V nenadzorovano zavajanje in izmišljotine v slogu Donalda Trumpa, s čimer so pobudniki referenduma oziroma nasprotniki zakona prepričali marsikoga, ki bi se ob argumentirani razpravi odločil drugače.

In tem je »štango držala« tudi celotna desna politična opcija, ki je referendum izkoristila za predvolilno propagando. Na drugi strani smo imeli pobudnike in zagovornike zakona, ki so ves čas vztrajali samo pri resnih argumentih in si niso upali spustiti se na raven populizma, kaj šele česa drugega, pa tudi pričakovane pomoči politike, ki je zakon sprejela, niso dočakali. Zato smo bili proti.