Kadar smo nemočni, se zatečemo h kaznovanju. Priznali boste, da je veliko lažje prepovedati otroku, naj ne sedi toliko časa pred računalnikom, kot mu ponuditi kaj drugega, sprejemljivega in morda celo zanimivega. Za otroka in za vas. Dobro za oba, torej. Na primer izlet v neznano. Ali pa skupni ogled filmske predstave, pa naj bo to magari Petelinji zajtrk. Ali družinsko tekanje za žogo. Kolesarjenje po bližnjem gozdu, v katerem ste bili nazadnje pred ohaha leti, ko sta še kot fant in dekle nabirala gobe, pa je ona, ležeča spodaj, staknila klopa le nekaj centimetrov nad popkom. Nagnite glavo v levo ali v desno, da se vam zberejo možgani na kup, in videli boste, da je še kopica bolj ali manj pametnih zamisli, ki bi lahko služile kot alternativa kaznovanju lastnega otroka. Kadar koli bo vas prijelo, da bi prisolili sinu ali hčerki klofuto, vedite, da dobivajo otroci batine, ki bi jih morali pokasirati vi. Starši. Menda Srbi prvič pošteno oštejejo svojega otroka takrat, ko opazijo, da jim postaja podoben. V začetku vsakega šolskega leta sem pri prvi uri pouka prosil učence, ki so mi bili zaupani, naj za božjo voljo ne posnemajo svoje mamice in svojega očka. Saj veste: življenje mora iz generacije v generacijo napredovati, in to na vseh področjih. S posnemanjem, s podobnostjo mlajših starejšim pa le stopicamo. Kot osli, ko jih zgrabi trma. Takrat je treba menda celo podkuriti po njihovimi vampi, če hočemo, da se bodo premaknili. Ali pa jih nad jaškom v mehanični delavnici udariti z dvema opekama po prašnikih. To si lahko privoščijo le tisti, ki znajo paziti na prste, in bi tudi sami prenesli podoben udarec in bolečino, ki mu sledi, sicer osla, ki je dobil z betonsko opeko po prašnikih, ne bodo nikoli prijeli...

Višje kazni pripravlja država za kršilce cestno prometnih predpisov. Po naših cestah je vse preveč mrtvih in zaradi ob njih prižganih sveč, marsikateri cestni odsek spominja na pokopališče. Vozimo se domala po pokopališčih. Morda bi bil izraz morišče ustreznejši od izraza pokopališče, toda ker smo pač v teh dneh, ostanimo kar pri pokopališču, kjer se živi razkazujejo živim, čeprav je ta dan posvečen pokojnim, toda kaj hočemo: najbrž nam je že v krvi, da se kitimo s tujim perjem. Razumljivo: veliko lažje je kaznovati, kot kaj storiti, da bi preprečili nesreče. Ta kaj pa je: vzgoja mladih šoferjev, ki bi se morala pričeti že v vrtcih, nadaljevati v osnovni in srednji šoli ter doseči »ful gas« v avtošoli. Ta kaj pomeni tudi boljše in učinkovitejše delo policije, ki z radarji kuka izza grmov in s stranskih poti. Ta kaj pomeni tudi dobro vzdrževane ceste, pregledno signalizacijo, malce manj tolerance celotne družbe do alkohola, alkoholikov in drugih odvisnikov, ki se omamljeni kot posprejane muhe v močnih avtomobilih na pol nezavestni valijo po naših cestah. Morda pa bi kazalo razglasiti dan živih. Na ta dan naj bi se Slovenci pričeli zavedati, da je življenje neponovljiva in edinstvena dragocenost. Nekako se obnašamo, kot da smo ta dar zadeli na lotu. Kot, da je življenje bingo.

Preberite še ...

Turizem

Top destinacija za družinske počitnice na slovenski obali

Krešejo se tudi mnenja o uvedbi dosmrtne kazni, četudi ne obstaja niti najmanjši dokaz, da tam, kjer v praksi uporabljajo to demokratično pridobitev, ni nič manj najhujših nečednih dejanj. Kaznovanje kot čiščenje duše družbe, kot prikrivanje nemoči, kot tiho priznanje napačnih čaščenj, kjer je dobil bog ime dolar v Združenih državah Amerike in evro v Združeni Evropi. Po uvedbi dosmrtnega zapora bo manjkala Slovencem samo še smrtna kazen. Po načelu zob za zob, glavo za glavo.

In potem bomo živeli dolgo in srečno do konca svojih dni.