Tudi novinarstvo je tako kot večina vse bolj razvejano v svojih pojavnih oblikah in glede tega precej drugačno od tistega iz še ne tako oddaljene zgodovine. A kljub vsemu je zaveza povsem ista kot tista, ki so jo za svojo sprejeli naši kolegi izpred dvajsetih, šestdesetih, sto letih – zaveza resnici oziroma objektivnosti, za katere pa že približno enako dolgo ptiči čivkajo, da je ideal, ki se mu bolj ali manj približamo. Za uspešnost našega približevanja smo v precejšnji meri odgovorni sami, res pa je, da popolne odgovornosti ne moremo prevzeti. Pazite, pišem o popolni in ne o polni. Z resnico je pa itak križ, kar je odlično filmsko upodobil Kurosawa; vsi govorijo o istem dogodku, ki so mu bili priča, a vsak ga je videl drugače. Na koncu se človek vpraša, ali morda vendarle ne gre za niz dogodkov, ker so zgodbe tako različne, da se zdi skoraj nemogoče, da bi šlo le za subjektivne odtenke barv oči.

Skratka, težave imamo že z resnico. S filozofskega stališča pa jo je sploh težko določiti. In po tem vesolju objektov pluje subjekt, imenovan novinar. Skozi njegove oči se subjekti pod določenimi koti in silnicami spreminjajo v subjekte, ki jih skuša objektivno zaobjeti, a jih vendarle gleda s subjektivnimi očmi.

Včasih se mi zdi, da je največ, kar lahko dosežemo, vedenje, zakaj določene informacije in razkritja pricurljajo v javnost točno določenem trenutku, iz katere pipe pritečejo in kateremu »vodoinštalaterju« to dejstvo najbolj ustreza. Potem se mozaik počasi sestavlja, če ga seveda ne zabriše naivnost, slepota, neznanje ali morda celo predanost nižjim ciljem.

To seveda ne pomeni, da smo novinarji rezervni pljuvalniki za vse tisto, kar vas teži in kar teži »one« na drugi strani, ki jim gledamo pod prste. Tudi za vas. Do pisanja v tej temi me je na nek način pripeljala polemika o novem družinskem zakonu. O tem, da predstavljamo argumente za in proti, o tem, da dajemo prostor nestrpnim, sovražnim in preživetim stališčem o nečemu, kar je nesporno pravica vsakega človeka. Da živi svoje življenje, pa čeprav v drugačni obliki kot večina pripadnikov iste družbe, države, planeta,… Pri vprašanju človekovih pravic ni diskusij pro et contra. Človekove pravice enostavno so in so obveza za vse nas.

Argumenti, da vsak otrok potrebuje točno družbeno določenega očeta in mamo, da lahko »preživijo« so prazni (ideološki) naboji, na podlagi katerih so določene frakcije začutile svojo priložnost. In to v družbi, kjer je nasilje in alkoholizem v »tapravih, klenih« družinah tako pogosto, da kar kliče po resni in trezni intervenciji. Kar otrok potrebuje, je ljubezen, varnost in spoštovanje. In tega ne moremo predpisati, pač pa moramo ustvariti razmere za to.

Ljubezen ima veliko obrazov. In prav je tako.