Vse več naših političnih kljukcev se pojavlja v televizijskih oddajah zabavnega značaja. Pred kamerami se trudijo biti kolikor se da preprosti, skromni, duhoviti, se pravi:  »ljudski«. Javnosti se hočejo pokazati kot navadni ljudje, kot da to v resnici ne bi bili. Njihovo televizijsko razkazovanje človeškega obraza ima razlago v narcisoidnosti, saj se imajo verjetno za bogove ali vsaj za polbogove, sicer ne bi v kamere govorili o povsem intimnih in zasebnih rečeh samo zato, da bi nas prepričali, kako so tudi oni samo ljudje. Ki prav tako kot vsi ljudje jedo, spijo, jih boli zob, hodijo na stranišče ali jih jezi, če izgubijo ključ od vhodnih vrat.  

Morda pa o vsem tem blebetajo samo zato, ker mislijo, da jih imamo za nadnaravna bitja mi, navadni ljudje. Pa jih nimamo, ker vemo, da tudi oni jedo, spijo, jih boli zob in hodijo na sekrete. Menda nas ne enačijo s fantom, ki je v neki reviji spraševal strokovnjakinjo za medčloveške odnose, če hodijo lulat in kakat tudi tako lepi ljudje, kot je njegovo dekle, ki je zmagalo na vaškem lepotnem tekmovanju?

Televizijske bajte se gredo marsikaj, da bi nas prikovale pred male ekrane. Pred kratkim je ena od njih posvetila kar precej časa poulični anketi o tem, kdo ima v oddaji Veliki brat najlepšo ritko. Vprašani so kar tekmovali z izjavami, z opisi in dokazovanji, kaj je zanje najlepša rit. Kakšno vlogo imajo riti v njihovem življenju, v življenju njihovih znancev in prijateljev. Manjkala je samo še poglobljena analiza o pomenu riti pri osamosvajanju Slovenije, o vplivu riti na prekomerno segrevanje ozračja, pa morda še o posredni ali neposredni nevarnosti riti na inflacijo. In zadeva bi bila popolna.

Kmalu po tej filozofski ritni razpravi so se udeleženci Velikega brata obmetavali s pudingi, da bi prepričali televizijsko občestvo o blaginji, ki vlada v raju pod Alpami. Kjer je nekaj deset milijonarjev in veliko državljanov, ki morajo živeti s štiristo evri mesečno. Toda pazite. Razlika med milijonarji in reveži je v delu. Bogataši delajo tudi po tri šihte dnevno in so zato bogati. Reveži tudi delajo po tri šihte dnevno in so verjetno tudi zato revni.

To je težko razumeti, toda v deželi, kjer s štrajki grozijo tisti z najvišjimi plačami, je nelogično povsem logično, normalno nenormalno in obratno: nenormalno normalno. V tej idilični deželi naj bi celo nekdanjemu predsedniku države, ki si je prizadeval za mir na svetu, odkril v domačem kraju spomenik državnik, ki je zanetil v nekaj zadnjih letih največ vojn na svetu.

Ob vsem tem me prav nič več ne čudijo odgovori anketirancev v nekem našem časopisu. Na vprašanje, kdo je bila Indira Ghandi, je eden od vprašanih odgovoril, da je bila Indira Ghandi indijanska pevka, ki je leta 1999 zastopala Indijo na pesmi evrovizije, in si je dala za to celo spremeniti spol. Iz moškega se je prelevila v žensko. Nekdo drug pa je povedal, da je bilo cunamiju, ki je pred leti pustošil po otočju indijskega oceana, ime Indira Gandhi. Dodal je še, da je takrat tudi sam prispeval pomoč za uboge ljudi iz tretjega sveta. Karitasu je podaril ženin na pol oguljeni pelzmantel, sešit iz kož korejskih psov.

P.S. Da ne bo nepotrebnih ugibanj. Indira Ghandi je postala leta 1966 prva predsednica indijske vlade. 31. oktobra leta 1984 sta jo umorila njena stražarja.