Profimedia

Indijski premier Narendra Modi je bil prvi tuji voditelj, ki ga je predsednik Donald Trump po svoji inavguraciji sprejel v Ovalni pisarni, to je bilo vprašanje nacionalnega ponosa, se v kolumni za portal Politico spominja nekdanji veleposlanik ZDA pri Natu Ivo Daalder.

Mladi v Indiji so si želeli priložnosti za študij na ameriških univerzah in za gradnjo boljše prihodnosti zase in za svoje družine. Poslovni voditelji so bili na pragu širitve izvoza na največji potrošniški trg na svetu in izgradnje močnejše industrijske osnove za tekmovanje s Kitajsko, saj jim je bil obljubljen hiter trgovinski sporazum. Medtem so diplomati in vojaški uradniki verjeli, da bo medsebojno sovraštvo do Kitajske ZDA in Indijo pripeljalo do novega strateškega partnerstva.

Po 25 letih vztrajnih dvostrankarskih prizadevanj za razširitev odnosov Amerike z Indijo je bila Trumpova vrnitev na oblast splošno razumljena kot začetek svetle prihodnosti za vse.

Veliko stvari je šlo narobe

Kljub optimizmu glede hitrega trgovinskega sporazuma in močnejših dvostranskih vezi so se stvari po Modijevi vrnitvi iz Washingtona hitro poslabšale.

Konec februarja so Indijci opazovali, kako so ZDA deportirale njihove rojake. Mesec dni kasneje je Trump napovedal svoje carine ob "dnevu osvoboditve" – in Indijo udaril s 26-odstotno dajatvijo na ves uvoz v ZDA.

Trump si je pripisal zasluge za konec vojne, ki je ni končal

Toda največji udarec odnosom je prišel maja, ko je Indija izvedla povračilne ukrepe proti Pakistanu zaradi terorističnega napada, v katerem je v delu Kašmirja pod indijskim nadzorom umrlo 26 turistov. Spopadi med državama so se hitro zaostrili in tretji dan je Indija že ciljala na vojaško oporišče v bližini divizije, ki nadzoruje pakistanski jedrski arzenal.

To ni bilo prvič, da sta se državi resneje spopadli – v 75 letih sta se bojevali v štirih vojnah. Vendar sta medtem obe državi razvili znatne jedrske arzenale, zaradi česar je vsako vojaško soočenje toliko nevarnejše.

Sprva so ZDA kazale malo zanimanja za konflikt. Podpredsednik JD Vance je za Fox News dejal: „Ne bomo se vpletali sredi vojne, ki se nas v osnovi ne tiče.“ Toda ko so se spopadi zaostrili, sta tako Vance kot državni sekretar Marco Rubio poklicala obe državi in premirje je bilo hitro sklenjeno.

Trump si je takoj pripisal zasluge za končanje spopadov, češ da je uporabil trgovino, da bi obe strani spravil na kolena. „Ustavili smo jedrski spopad,“ je trdil ameriški voditelj. „Mislim, da bi lahko prišlo do hude jedrske vojne, v kateri bi lahko umrlo na milijone ljudi, zato sem na to zelo ponosen.“ A medtem ko je Pakistan Beli hiši hitro priznal zasluge, ki si jih je želela, je Indija vztrajala, da je bil dogovor dosežen dvostransko.

Trump je od Modija terjal javen pripis zaslug za končanje vojne

Ko so trgovinski pogovori med Indijo in ZDA še naprej zastajali zaradi kmetijstva in drugih vprašanj, sta Trump in Modi junija govorila po telefonu. Povedali so mi, da je ameriški predsednik med tem klicem vztrajal, naj mu Modi javno pripiše zasluge za končanje spopadov v maju, in da je indijskega premierja povabil v Belo hišo v času, ko bi bil tam na obisku tudi načelnik generalštaba pakistanske vojske Asim Munir.

Modi ni nameraval upoštevati nobene od teh prošenj. Indija je vedno vztrajala, da je njen spor s Pakistanom izključno dvostransko vprašanje, pri čemer se je sklicevala na pretekle sporazume med državama, ki zavračajo zunanje posredovanje. Kot premier pa Modi nikoli ne bi mogel sprejeti zamisli o srečanju s pakistanskim vojaškim poveljnikom, kot da sta enakovredna.

Od takrat se voditelja nista več slišala

To je bil zadnji klic med voditeljema. Stališče Washingtona v trgovinskih pogajanjih se je po Modijevi zavrnitvi Trumpovih prošenj zaostrilo, kar je zmanjšalo verjetnost dogovora. Trump vztraja, da mora biti končni sporazum dosežen neposredno med njim in Modijem. Vendar indijski voditelj ve, kaj si ameriški predsednik v resnici želi – njegovo javno privolitev v zamisel, da je Trump preprečil jedrsko soočenje.

To ozadje delno pojasnjuje, zakaj se je Trump kmalu zatem odločil, da bo Indijo izpostavil za kaznovanje zaradi nakupa ruske nafte.

V začetku avgusta, ko je ameriški predsednik izrazil svoje naraščajoče nezadovoljstvo z Rusijo zaradi vojne v Ukrajini, je Indijo označil za "mrtvo gospodarstvo" in napovedal dodatno 25-odstotno carino za državo zaradi uvoza nafte iz Rusije. Številne države kupujejo rusko nafto in druge energente – vključno z ZDA, ki od Rusije kupujejo obogateni uran za svoje jedrske reaktorje – vendar je bila kaznovana le Indija.

To je bila zmedena odločitev: ZDA so dolgo spodbujale Indijo k nakupu ruske nafte, pod pogojem, da njeni nakupi ostanejo pod cenovno kapico 60 dolarjev, ki so jo določile zahodne države. Brez ruskih dobav bi cene nafte skokovito narasle in spodbudile inflacijo. Poleg tega je Kitajska veliko večji kupec nafte in plina kot Indija, pa vendar proti Pekingu niso bile uvedene nobene carine ali sankcije.

Profimedia

Odnosi med Indijo in ZDA so trajno načeti

Zakaj torej po četrt stoletja gradnje strateškega partnerstva z najštevilčnejšim gospodarstvom na svetu – drugo največjo demokracijo in kmalu tretjim največjim gospodarstvom – izpostaviti ravno Indijo? Kot so hitro opazili komentatorji po vsem svetu, to nima nobenega gospodarskega, političnega ali strateškega smisla.

Vendar je škoda že narejena. Vpis indijskih študentov na ameriške univerze je upadel za 40 do 50 odstotkov v primerjavi z lanskim rekordnim številom 300.000. Podjetja iščejo druge izvozne trge, pri čemer jim pomagajo novi trgovinski sporazumi z Veliko Britanijo in kmalu tudi z EU. Indijski uradniki krepijo odnose z Moskvo, Modi pa je po sedmih letih prvič odpotoval na Kitajsko.

Tisti v Indiji, ki so dolgo svarili pred zapletanjem v zavezništva, zdaj prihajajo na svoj račun, sam Modi pa govori o ključnem pomenu samozadostnosti. ZDA medtem izgubljajo strateškega partnerja v pomembnem delu sveta.