Arhiv Lokalno.si

Nadporočnik Igor Strašek iz Družinske vasi je med 91 vojaki, ki bodo jeseni odšli na šestmesečno mirovno misijo v Afganistan, edini Dolenjec. Slovenski kontingent bo poleg že obstoječe naloge urjenja in mentorstva v afganistanskem mestu Herat prevzel tudi eno od najpomembnejših nalog do zdaj, to je samostojno vodenje lastne operativne skupine za mentorstvo in povezavo. Za 39-letnega inženirja strojništva in diplomiranega ekonomista bo to prva mednarodna misija v tujini. Nanjo se s sovojaki pripravlja že od takrat, ko so izvedeli, da so izbrani za nalogo, to je od lanske jeseni.

Državo in njene značilnosti si prizadeva spoznati že doma; da bi čim bolj razumel navade njenih prebivalcev, tudi v prostem času prebira knjige, brska po spletu. Pove, da največ o tem povedo vojaki, ki so se vrnili s podobnih misij. Pred kratkim je opravil vozniški izpit za C kategorijo, da bo lahko vozil tudi večja vojaška vozila. Poleg dobre telesne pripravljenosti, ki jo vzdržuje z vsakodnevno vadbo, so pomemben del priprav urjenja za psihološko trdnost. V tem času poteka druga faza usposabljanja s poudarkom na skupinskem urjenju. V drugi polovici julija se jim je pridružilo 11 pripadnikov ameriške vojske iz Kolorada. Z njimi so se dobro ujeli, kar so pokazali tudi na nedavni vaji v novomeški vojašnici, ki si jo je ogledal tudi predsednik države. Zaveda se, da je v državi, kjer vladajo neurejene razmere, nevarnost vedno prisotna in da morajo biti pripravljeni na vse. Najmanjša napaka je lahko usodna.

Osebne prtljage za v Afganistan še ne pripravlja, dovoljena je namreč le v minimalnem obsegu, kar v najboljšem primeru pomeni, da bo s seboj poleg osnovnih stvari lahko vzel svoj prenosnik, telefon, kakšno knjigo in fotografijo, kaj več že ne. Računa, da bo z najbližjimi lahko ohranjal stike prek internetne povezave, kar sicer ne more nadomestiti pravih obiskov, je pa bolje kot nič. Doma ga bosta z nestrpnostjo poleg ostalih domačih pričakovala triletna nečakinja Živa in enoletni nečak Maj. Obljube, da bosta z njim lahko obiskala vojašnico, Živa ne bo pozabila.

Kot je izvedel, jim bodo hrano med misijo pripravljali ameriški kuharji, zato se ne boji, da bi le-te primanjkovalo. Domače dobrote, predvsem mamina peciva, pa bo gotovo pogrešal.

Delo v vojski ga je pritegnilo že med služenjem vojaške obveznosti. Bil je v prvi generaciji častnikov, ki so leta 1994 končali šolo za častnike vojnih enot ter leto kasneje še v tretji generaciji šole za častnike. Zaposlen je v inženirskem bataljonu v novomeški vojašnici v Bršljinu, edinem tovrstnem v slovenski vojski, kjer je poveljnik gradbene čete. “Urimo se poleg ostalega tudi zato, da lahko pomagamo ljudem, če pride do naravnih nesreč, ujm in podobnega. Pomagali smo na primer ob poplavah v Železnikih,” pripoveduje. Gradbena četa je letos zato prejela tudi posebno priznanje civilne zaščite na državnem nivoju. A kot pove, je že ob odhodu v vojsko vedel, da ga nekoč morda čakajo tudi naloge v tujini.

V vojski dela, ker meni, da tako lahko najbolj pomaga državi, in dokler ob državni himni dobi kurjo polt, bo tako.

Irena Novak

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 5. avgusta 2010.