A. Hudoklin

##IMAGE-3045055##

Beč je vaška znamenitost Uršnih sel. Skrit je gozdnem pobočju, ki se dviguje proti Radohi, dobrih 500 metrov vzhodno od vasi, nedaleč od železniške proge. Urejen je v globlji vrtači, ob vznožju erodiranega glinenega pobočja. Vodo pred ponikanjem zadržuje neprepustna plast odložene gline.

Vodni vir so za uporabo uredili z izkopom okoli 4 metrov globokega vodnjaka elipsastega prereza 8 x 5 metre. Stene so utrdili s kamnito zložbo, do dna, kjer so zajemali nabrano vodo, pa so po obodu speljali polžasto zavite stopnice. V sredini je na dnu večji kamen, za lažje zajemanje vode v času suše, ko se je ta bolj počasi stekala. Stalen nivo vode je dober meter pod površjem, beč pa zadržuje najmaj 50 m3 vode. Ob robu je nekaj večjih kamnov, ki preprečujejo dostop do vode in betonirano korito za napajanje živine.

Beč je eden redkih izvirov v zakraseli okolici Uršnih sel, njegova izdatnost je majhna, zaradi stalnega dotoka pa predstavlja pomemben lokalni vodni vir. Po drugi svetovni vojni je bil postopno opuščen. Pred skoraj dvajset leti sva se do beča, ki je bil takrat v zelo slabem stanju, sprehodila s takratnim predsednikom krajevne skupnosti Matijem Zamido, pobudnikom njegove sanacije in poznavalcem ljudskega izročila o beču. Domačini tudi danes zgledno skrbijo zanj, po njem so celo poimenovali lokalni časopis.

Ime »bèč« označuje značilno ureditev izvira po vzoru kadi, nekdaj imenivana bečka, ki so na kraških tleh pogoste. Več podobno urejenih izvirov je tudi v širši okolici, vendar je Uršenski beč med njimi najbolj vzdrževan.