Arhiv Štajerskega Tednika

Simona je slabovidna, kar pomeni, da si mora pri branju in pisanju pomagati s povečevalnim steklom in povečanim črnim tiskom. Miha je slep in loči le svetlobo. Pri branju in pisanju si pomaga z Braillovo pisavo in računalnikom, opremljenim z vso tehnično opremo za slepe. Posebni programi omogočajo, da se besedila pretvorijo v Braillovo pisavo, kar slepim osebam omogoča, da jih preberejo z dotikom. Kljub temu pa Miha najpogosteje uporablja pretvorbo besedil v zvočno obliko, saj je ta hitrejša. »Svoje invalidnosti ne občutim kot oviro,« pravi Miha. »Že od rojstva živim s tem, zato se sčasoma navadiš in prilagodiš življenje svojim potrebam. Pomembni so volja, vztrajnost in zavedanje, da nič ne pade samo z neba – vsak mora narediti prvi korak. Če samo ležiš in jamraš, se nič ne spremeni. Treba je pokazati voljo, četudi rešitve ne pridejo takoj.« Oba, Simona in Miha, sta kljub slepoti popolnoma samostojna. Pri vsakdanjih opravilih, kot je kuhanje kosila, si vzameta več časa. »Če za narezano čebulo potrebujem minuto več ali če stvari delam bolj počasi, to ni ovira – pomembno je, da si ustvariš način, ki ti ustreza,« je dodal Miha, ki je že v pokoju, Simona pa je invalidsko upokojena. Svoj dom sta si ustvarila v Ljubljani, kjer živita popolnoma samostojno. Kljub slepoti zmoreta vse – od vsakdanjih opravil, kot sta kuhanje in pospravljanje, do načrtovanja projektov.

Ljubezen na prvi dotik

Skupna pot Simone in Miha se je začela leta 1994 na poletnem taboru slepih na Visokem na Tavčarjevi domačiji.

Preberite več v Štajerskem Tedniku