##IMAGE-3485008##

Pričeska enkrat gor, drugič dol, tretjič malo postrani, pod pričesko pa – svetovna enciklopedija znanja – to je Uroš Prešern iz 8. a iz osnovne šole Otočec.

Lahko si ga zapomniš, četudi ga samo enkrat vidiš. V njem je toliko odgovorov in vprašanj obenem. Z njim se ne moreš pogovarjati kar tako: imeti moraš obilo znanja, poguma, zrelosti ter poigravanja logike z domišljijo, da lahko sprejmeš toliko kvalitetnih, utemeljenih, preverjenih in hitro izrečenih informacij, kot ti jih lahko da le Uroš.

Kot učenca sem ga poznala že prej iz knjižnice, kjer si je vedno izposojal največje in najdebelejše knjige. Lani pa sem naletela na učenca, ki me je celo uro poslušal v slogu njegove činčile (njegovega hišnega ljubljenčka z velikimi ušesi) in me nadziral, ali so informacije, ki sem jih podajala pri angleščini, resnične in se ujemajo z učbenikom; ne, večkrat se niso, ker je bil učbenik napisan že leta nazaj.

S sošolci se razume dobro, včasih pravi, da so tečni, pa jim vrne tako, da je tudi on tečen, pa je.

S prostim časom se ne ukvarja preveč, ker je njegov prosti čas pravzaprav iskanje informacij. Če mu pa slučajno ostane kaj časa po vsakodnevnem tri- ali štiri-urnem brskanju po raznih literaturah, se najraje igra z otroki iz naselja, posluša glasbo ali pa bere knjige. Lani so se preselili v novo hišo in sedaj stanuje povsem blizu šole.

Uroš je začel s svojim pohodom na zlata državna priznanja že v četrtem razredu, ko je postal državni prvak v veseli šoli ter dosegel 2. mesto na tekmovanju za bistrouma, ki ga je organiziral National Geographic Junior. V naslednjih razredih je to svoje znanje samo še nadgrajeval in osvajal zlata priznanja: v petem razredu iz vesele šole in bistrouma, v šestem razredu iz bistrouma, v sedmem pa iz logike in iz matematike.

Veseli ga, da ima takšne mentorje oziroma učitelje na šoli, ki mu pri delu in iskanju informacij pomagajo. Ne samo tedaj, ko je na urniku pouk, tudi med svojim prostim časom, zato bi ob tej priliki rad izpostavil učiteljico Gromovo, Lučovnikovo, učitelja Šiška. Veliko mu pomeni vzpodbuda učiteljev, pohvala in ob doseganju tako pomembnih in plemenitih priznanj obojestransko veselje.

Pravi, da ima sobo vedno pospravljeno. To pomeni, da v njej lahko najdeš vse: kup papirjev po tleh, pod mizo, pod posteljo, na računalniku. Tako stvari tudi najlaže najde. V življenju sicer nikoli ne veš, kaj je prav in kaj ne, toda Uroš vedno išče tisto ta pravo. Nikoli mu ni treba pokazati, kaj se naj uči, koliko se naj uči; učenje je njegovo življenje. Kako to zgleda, še najbolje ve njegova mami, ki ga mora občasno spraševati v zvezi s predelanim gradivom.

Želi študirati zoologijo: kaj točno bo delal s tem študijem v poklicu, še ne ve, ker izjavi, da se veda kot takšna venomer spreminja.

In njegove neuresničene sanje? Ni jih veliko. Pesnik Tone Pavček pravi, da je treba, ko hodiš, vedno hoditi do konca. Tudi Uroševa želja, da bi nekoč prepotoval Avstralijo, je dosegljiva. Če si Uroš nekaj zamisli, potem se mu to po lastni zaslugi tudi izpolni. Žal, vsega se nikoli ne da uresničiti. Vedno kaj ostane – četudi delaš do zadnjega diha.

Ponosni smo, da je Uroš učenec naše šole. Želimo, da bi uspel v tem, kar si je zadal: v letošnjem šolskem letu oziroma v osmem razredu imeti v žepu deset zlatih priznanj!!! Tri je letos že usvojil: iz razvedrilne matematike, logike in iz biologije, kjer je edini v državi dosegel vseh 52 možnih točk.