##IMAGE-2211315##

V soboto, 7. marca,  so se svojci, prijatelji in sodelavci mnogo prezgodaj poslovili od Gorazda Gorenca, ki so ga mnogi poznali le po vzdevku »Gorči«. Gorazd že nekaj časa ni več živel v Posavju, a se je domov vedno rad vračal, kolikor so mu pač dopuščale službene in druge obveznosti. Kljub vsemu so ob njegovem zadnjem slovesu mnoge prevevali spomini nanj - kot človeka, prijatelja, sodelavca. Med njimi je tudi dr. Milan Jazbec, prav tako posavski rojak, ki je z Gorazdom delil tudi delček »diplomatskih poti«. Takole je zapisal v njegov spomin:

"Na prvo letošnjo marčevsko soboto smo se v hladnem in turobnem popoldnevu na pokopališču na Raki pri Krškem poslovili od Gorazda Gorenca, diplomata, novinarja, intelektualca in prijatelja.Gorazd Gorenc je iz živahnega in bistrega podeželskega fanta zrasel v človeka izstopajočega formata, ki je pustil pomemben pečat v vsem, s čimer se je ukvarjal. Po končani brežiški gimnaziji, kjer se je odlikoval s tekom na dolge proge, je odšel na študij v Ljubljano in se hitro vključil v intelektualne in politične kroge ter civilnodružbena gibanja. Kot predsednik študentske mladine na ljubljanski univerzi je odigral pomembno vlogo v času slovenske pomladi. To je bila zelo visoka in zelo pomembna funkcija, ki jo je opravil zavzeto in častno. Takrat so se iz dejavnosti številnih projektov, katerih ustanoviteljica je bila organizacija študentske mladine, stekala precejšnja denarna sredstva. Gorazdova zasluga je bila, da se je velik del teh sredstev prelil v podporo nastajajočim političnim strankam v Sloveniji. Ta,  recimo ji infrastrukturna in malo znana ter opazna podpora je bila velika pomoč nastajajoči demokraciji na Slovenskem. Iz tistega časa je izviralo tudi Gorazdovo prijateljevanje s posamezniki iz kroga Nove revije.

Naš Gorazd se je povzpel visoko nad svoje okolje. Bil je izstopajoč študent, pristen prijatelj, človek dobrih misli in resnicoljubnež. Za vsakogar je imel prijazno besedo in vsakomur je rad pomagal. Naredil je uspešno kariero na številnih področjih; bil je uspešen študent, politični aktivist, znan novinar in kvaliteten diplomat, nazadnje pa se je posvetil delu v diplomatski knjižnici zunanjega ministrstva. Po hudi in kratki bolezni je odšel, če povzamemo po Prešernu, »tje, kjer znebi se človek vsake teže, tje, kamor hrup prepirljivcev na seže«.

Preberite še ...

Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Gorazd je imel precej značajskih potez, ki so ga povezovale z Valentinom Vodnikom. Pred kakšnimi dvestotimi leti je Vodnik zapisal: »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo«. Za Gorazdom pa ostaja kup depeš in številne analize, vrsta odličnih strokovnih mnenj in nešteto rutinskih gradiv. Spomin nanj bo ostal v nas in bo zamrl šele takrat, ko bo dež izbrisal črke njegovega imena z nagrobne plošče.

Hvala, Gorazd, za prijateljstvo in hvala vsem, ki ste ga spoštovali in imeli radi ter mu stali ob strani.

Milan Jazbec"