Lidija Markelj

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Osmisliti si življenje v vseh starostnih obdobjih je umetnost in recept za zadovoljno življenje. Marsikdo tega ne zna, zlasti pa je problematičen čas upokojitve. Mnogi se ga bojijo – kaj bodo počeli, s kom se bodo družili, bodo še za koga koristni?

70-letni Ilija Stipanović iz Novega mesta je že desetletje upokojenec in ni mu prav nič dolgčas. Že osem let je prostovoljec v Domu starejših občanov Novo mesto, kjer razvaža kosila po domovih, pred nekaj leti pa je prevzel še skrb za domsko domačijo oz. kmetijo.

Lidija Markelj

DSO Novo mesto je namreč eden redkih mestnih domov, ki premore okrog stavbe lepo okolico, naravo s potočkom in celo kmetijo z domačimi živalmi. Redijo koze, konja, zajčke in nekaj kokošk. Te živali so pravi blagoslov za stanovalce, ki tam preživljajo starost, in tudi za njihove svojce, ki v dom prihajajo kot obiskovalci. Med njimi je veliko otrok.

Terapevtska vloga

In kot doda direktorica doma Mateja Jerič, so med obiskovalci tudi uporabniki sosednjega varstveno-delovnega centra, OŠ Dragotina Ketteja Novo mesto in OŠ Šmihel.

DSO

»Živali delujejo zelo terapevtsko, v starejših spodbujajo spoštovanje do narave in tradicionalnih vrednot, saj dajejo brezpogojno ljubezen, pomagajo tudi pri osamljenosti in tesnobi. Vse to naši stanovalci potrebujejo,« pravi direktorica DSO in pohvali Ilijo, ki je postal njihov nepogrešljivi sodelavec. K temu, da je še vedno tako pri močeh, gotovo pripomore tudi to, da je bil vse življenje športno dejaven, še posebej rad pa je kolesaril.

Ilija nepogrešljiv

»Je izredno odgovoren in svoje delo sprejema, kot da je v domu redno zaposlen. Živali ima rad in z njimi ravna skrajno lepo, daje jim vso potrebno ljubezen, živali pa mu to vračajo s pripadnostjo,« pove Mateja Jerič.

Lidija Markelj

Ilija Stipanović je pohvale vesel, predvsem pa je zadovoljen, da ne živi v brezdelju in nesmiselno. Ima tri izobrazbe: je laborant procesničar, ličar in poklicni voznik. V novomeški tovarni Krka je kot procesničar dočakal upokojitev. Najprej je imel čisto drugačne načrte za svoje tretje življenjsko obdobje.

Žumberak odpade

Leto dni si je vzel, da bi se malo privadil na nov stan. V rodnem Žumberku si je uredil hiško in nameraval tam celo živeti, imeti kmetijo in živali.

»A duša mi je povedala, da to ne bo šlo. Vas je skoraj prazna, jaz pa imam rad ljudi, druženje. Ostal sem v Novem mestu in kot prostovoljec začel z Rudijem voziti starejše ljudi po opravkih. Ampak to mi je bilo premalo. Izvedel sem, da DSO potrebuje raznašalce hrane, pa sem se javil,« opiše začetke sodelovanja z domom pred osmimi leti.

Lidija Markelj

Doda še, da je k sreči že med delovno dobo imel dovolj denarja in si je vzel čas za številna popotovanja po svetu, tako da je spoznal Evropo, Kanado, Afriko, Avstralijo, Kubo. »Zdaj, v upokojenskem stanu, me v nasprotju z mnogimi to ne mika več.«

Najprej v hlev

Med korono, ko se je zdravstveno stanje stanovalcu doma, ki je vrsto let skrbel za domačijo in živali, poslabšalo, je Ilija prevzel še to nalogo. »Nameraval sem na obisk k hčerki v Kanado, pa je zaradi korone to odpadlo, tako da so mi nove zadolžitve prišle prav.«

Ilijev dan je zdaj zelo pester. V dom se pripelje okrog 9.30, da uredi vse potrebno v hlevu. Živalim skida, pomete, jih nahrani, pregleda, ali je vse v redu. »Imeti morajo red. K sreči so v glavnem zdrave in ni treba prav pogosto klicati veterinarja.

Lidija Markelj

Nekoč smo imeli tudi ovce, zdaj pa imamo devet koz, tri zajce, kokoške in konja. Nimajo imen, le konj je Eros. Če je lepo vreme, jih izpustim ven na travnik, da se pasejo in razveseljujejo stanovalce. Mnogi so sem prišli s kmetov in jim veliko pomeni stik z živalmi, počutijo se kot nekoč doma, obujajo spomine,« pripoveduje Ilija.

Ne bo širitve

Ker je bil doma s kmetov, zna tudi marsikaj postoriti, klepati koso, kaj pokositi in popraviti, če se kaj pokvari. Vse pride prav.

Krmo – seno v balah in oves – v domu nakupijo, sicer pa se kaki priboljški oz. ostanki za živali najdejo tudi v domski kuhinji.

Domačije zdaj ne nameravajo širiti. »Le obnavljali jo bomo oz. izboljševali stanje. Včasih nam ljudje ponudijo kako žival, in če ocenimo, da bi lahko zanjo skrbeli, jo z veseljem vzamemo,« pove direktorica doma.

Lidija Markelj

Nato razvoz kosil

Ilija se po opravkih v hlevu ob 11. uri prelevi v dostavljavca hrane. Ima svojo standardno progo: Ljuben, Stranska vas, Lakovnice itd. V dveh urah s kombijem razvozi več kot 30 kosil. Prinese polne posodice in odnese prazne.

»Ljudje so me veseli, ker sem z njimi prijazen, kaj poklepetam, jih vprašam to in ono. Veliko je namreč osamljenosti. Doživim vse sorte zgodbe, nemalokrat sem kako starejšo ženičko že našel na tleh in ji pomagal. Zaupajo mi tudi ključ. Nič mi ni težko,« pripoveduje Ilija, ki pove, da so stranke v glavnem hvaležne – pohvalijo hrano in njega.

Cenijo ga

»Če zamujam, me že nestrpno čakajo in sprašujejo, tako da moram biti potrpežljiv z njimi. Tudi policijski radar me je že ujel, ko sem hitel k njim, tako da sem neupoštevanje prometnih pravil opustil, ni vredno. Starejši me imajo radi in to mi veliko pomeni. Kadar grem na dopust in me kdo nadomešča, me pogrešajo,« pove Ilija.

Lidija Markelj

Zvečer nazaj

Po razvozu kosil, okrog 13. ure, gre spet med »svoje« živali, in če je vse v redu, odhiti domov malce počivat, zvečer pa se vrne na domsko domačijo. Živali spravi v hlev, jih nahrani in vse uredi. Tudi ob koncu tedna.

»Seveda, živali ne poznajo sobote in nedelje, so stalna skrb. A to delo, z živalmi in s starejšimi, mi res veliko daje, me pomlaja, počutim se živega, smiselnega in potrebnega. Brezdelje bi me ubijalo.

V osmih letih nisem imel niti dneva bolniške – v nasprotju z mnogimi vrstniki, ki so kar naprej pri zdravnikih. Pomagal bom, dokler bom lahko, sicer pa bom začutil, ko bo prišel moj čas za kaj drugega. Ali ni lepota in skrivnost življenja, da znaš sprejeti vse, kar te doleti v življenju?«