##IMAGE-3307730##

Neodvisna recenzijska skupina se strinja z lokacijo  v Vrbini v neposredni bližini nuklearke, kot vrsto odlagališča pa predlaga vkopani silos.

Recenzijo predloga agencije za radioaktivne odpadke o lokaciji in tipu odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO) je na včerajšnji predstavitvi v Krškem predstavil vodja neodvisne recenzijske skupine z gradbene fakultete univerze v Mariboru profesor Andrej Umek

Povedal je, da lokalnemu partnerstvu za izgradnjo NSRAO, ki je komisiji naložilo pregled tehnične dokumentacije, predlagajo, da podeli soglasje k vkopanemu silosu oz. varianti B za izgradnjo odlagališča NSRAO ter zahteva spremembo tehnologije gradnje, kot je podano v poročilu.

Objekt za 300 let

Po njegovih besedah so bile predmet poročila idejne zasnove odlagališča NSRAO na Vrbini pri Krškem. Naloga neodvisne skupine je bila, da ugotovi, ali so ocene republiške komisije realne ter preuči tri različne variante odlagališča: izpeljanko z vkopanim silosom, s podzemnimi rovi in možnost površinskega odlagališča. Ob tem je upoštevala obdobje, v katerem odlagališče ne sme vplivati na okolje, kar po mnenju komisije znaša 300 let.

V kratkoročnem obdobju, do 50 let po zaprtju, bi vse tri predlagane možnosti zagotavljale varnost in funkcionalnost. Z ozirom na dolgoročno obnašanje objekta, pa komisija daje prednost vkopanemu silosu. Cene gradnje in vzdrževanja odlagališča komisija v analizi zavestno ni upoštevala, je poudaril Umek.

Prej poplavna kot potresna ogroženost

Objekti odlagalnega dela vkopanega silosa bi bili po sodbi komisije podvrženi največji obremenitvi ob začetku polnjenja, obremenitev bi se nato zmanjševala in postala po zaprtju zanemarljivo majhna. Podzemni silosi bi ob ustrezni tehnologiji gradnje ostali nepoškodovani v vsem obratovalnem obdobju, glede na podnebne spremembe v naslednjih treh stoletjih pa bi jih lahko prilagodili in v primeru poplavne ogroženosti nadzidali, je povedal Umek.

Umek je v povzetku dejal, da se potresna dejavnost na območju krškega v naslednjih stoletjih ne bo spremenila, kar so ugotovili že ob gradnji nuklearke v Krškem, opozoril pa je, da naj lokalno partnerstvo zahteva spremembo tehnologije gradnje.

Ker je gradnja silosa predvidena z zaščitno steno, sta Umek in profesor Semprich mnenja, da bi bilo potrebno pri gradnji dati prednost gradnji z zamrzovanjem terena, ki omogoča izredno nadzorovano gradnjo in vlivanje betona. Zamrzovanje bi tako izvedli pri dnu silosa, s čimer bi preprečili vdor talnice in dodatno zagotovili nepropustnost stene cilindra in zabojnika. Tovrstna tehnologija po oceni obeh profesorjev projekta ne bi bistveno podražila.

Komisijo so poleg Umka, ki je bil zadolžen za gradbeni del, sestavljali profesor z graške univerze za geomehaniko Stephan Semprich, graški profesor za podzemne vode in poplavnost Hans Zojer, sevalno varnost je obdelal Matjaž Koželj z inštituta Jožef Štefan, potresno inženirstvo profesor s tržaške univerze Peter Suhadolc, okoljska vprašanja profesor s filozofske fakultete univerze v Ljubljani Dušan Plut, družboslovne vidike pa profesorica Ana Vovk s filozofske fakultete univerze v Mariboru.