Arhiv NTRC

Od ranega otroštva je spremljala pridelovanje sadja in zelenjave na način, ki je danes znan pod imenom biodinamično ali ekološko kmetovanje. »To se mi od nekdaj zdi najbolj normalno in najbolj prav. Drugače ne znam.« Tudi v obdobju, ko je bila pri nas razširjena zelo močna propaganda dodajanja umetnih gnojil k rožam in vrtninam, ni nikoli posegla po tovrstnih dodatkih.

Po katastrofi v Černobilu, ko je bilo vsem ljudem svetovano, naj pokrivajo zelenjavo, je začela še bolj razmišljati o sevanju, sestavi tal in prisotnosti kadmija ter o njegovih posledicah v zemlji. Začela je prebirati literaturo o različnih načinih kmetovanja. Ko je zasledila prispevek o Rudolfu Steinerju, je spoznala, da ji je njegovo ime v povezavi z načeli čebelarjenja omenjal že dedek. Tako se ji je širilo obzorje o biodinamičnem kmetovanju. Ko je brskala dalje, je naletela na lunin koledar, izvedela je za pobudnico biodinamike v Sloveniji Meto Vrhunc, koščki znanja so se sestavljali v vedno bolj popolno sliko. »Spominjam se, da je že mama sejala zelenjavo po Mohorjevi pratiki. Pratika ni bila nič drugega kot posnemanje luninega koledarja po Rudolfu Steinerju in Marii Thun. Ko sem vse to primerjala, se je vse ujemalo. Naenkrat so mi postala jasna vsa načela, ki so jih pri kmečkih opravilih upoštevali že moji stari starši.«

Naši predniki so bili umni kmetje

Ko je bila stara šest ali sedem let, ji je dedek dejal, da je luna v znamenju ovna, zato mora iti poslušat, kako se obnašajo čebele. »Ko je sredi noči potrkal na panj, me je zvok prebujenih čebel presunil. Stari oče je povedal, da moramo tisti dan žeti, sicer bomo imeli mokro žito.« Vedenje, ki ga je delil s svojo vnukinjo, je dobil v kmetijski šoli, med ustanovitelji katere je bil med drugim tedanji šentjurski župan Gustav Ipavec. In zato ima dedova zapuščina za sogovornico danes še toliko bolj žlahten pomen. »Ljudje so bili v tistem času zelo osveščeni, kar se tiče skrbi za zdravje, za preživetje in za zdrave čebele. Čebelarji so bili tudi dobri sadjarji, spoštovani kmetje. Ko danes razmišljam, res častim svojega deda, da je bil zelo umen kmet.«

Sogovornica je prepričana, da bi se morali pridelovalci še danes bolj ozirati na načela, ki so jih pri kmetovanju upoštevali starejši ljudje. Prepričana je namreč, da smo kot družba marsikatero pomembno znanje zanemarili, zaradi česar smo si sami zakuhali okoljevarstveno tragedijo. »Če svojega ravnanja ne bomo spremenili, bomo drago plačevali davek,« svari.

Neprecenljiva vrednost zdravja

Preberite še ...

Trendi

Presenetite jo drugače kot običajno

Velikokrat razmišlja, kaj zna, kaj zmore in česa se lahko nauči iz napak, ki se ji pripetijo pri delu z zemljo. O biodinamičnem načinu kmetovanja se ves čas dodatno izobražuje. »Gre za žlahtno obliko kmetovanja, ki je zelo zahtevna. Glede dobičkonosnosti se je ne da primerjati s konvencionalnim kmetijstvom, kjer lahko pridelovalec na polja vrže toliko umetnega gnojila, kot le lahko, in ima v kratkem času že pridelek. Vendar takšne hrane sama ne bi jedla.«

Pri pridelovanju upošteva stroge smernice, ki med drugim določajo pripravo zemlje ter način in čas najrazličnejših opravil. Nič ni prepuščeno naključju, tudi priprava kompostnega kupa ne. Cvetka Jagodič dobro ve, kako rast rastlin podpreti z različnimi zeliščnimi pripravki ali kako z njimi rastlinam pomagati po toči ali drugih vremenskih nevšečnostih. Pripravke med drugim pripravlja iz kamilic, posušenih rmanovih cvetov, koprive, preslice.

Skupna površina vseh obdelovalnih površin, za katere skrbi, znaša štiri hektarje in pol. Pod njenim okriljem sta tudi travnik in sadovnjak starih vrst sadnega drevja. Sogovornica ponosno pove, da trave in cvetlice tam cvetijo vse do sredine julija, dokler vse skupaj ne odcveti. Travo trenutno uporablja za zastirko, številna zelišča, kot so materina dušica in tavžentroža, ima za lastne potrebe. V prihodnje, ko bo kmetijo dopolnila z nekaj glavami živine, bo bogastvo travnikov služilo za zdravo krmo.

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku