Od jantarja do katrce: Novo mesto v znaku številke štiri
Kaj imata v Novem mestu skupnega jantar in katrca? Jantar je nastal v baltiških krajih, katrca pa v Franciji. Prebivalci krajev ob okljuku reke Krke so ju v prazgodovini oziroma v polpreteklem času vzeli za svoja, jantar obdelali in ga uporabljali za nakit, katrc oziroma Renaultovih avtomobilov modela 4 pa so v letih od 1974 do 1992 izdelali več kot pol milijona. Te dni na tekoči trak novomeške tovarne avtomobilov Revoz prihaja še en Renaultov model avtomobila s številko štiri, clio 4.
TUDI KATRCA DEL KULTURNE DEDIŠČINE
Tako jantar kot tudi katrca sta del novomeške kulturne dediščine. Pri katrci gre za svojevrsten simbol Novega mesta. Tako kot so nekoč v svetu Jugoslavijo istovetili s Titom, je bilo v nekdanji državi Novo mesto prepoznavno po katrci. 575.824 so jih izdelali od leta 1973, ko se je začelo sodelovanje novomeške Industrije motornih vozil oziroma IMV s Francozi, pa do leta 1992, ko je tekoči trak zapustil zadnji primerek in je prenehal obstajati IMV, ki so ga nasledila podjetja Revoz (izpeljano iz Renault vozila), Adria, TPV, Podgorje, Tom ... Marsikomu je bilo tedaj žal, da se je to zgodilo, saj je bil sicer tehnološko že zelo zastarel avto kljub vsemu vsestransko uporaben in znan po svoji trdoživosti pa tudi po enostavnosti, saj se je dalo večino napak in okvar odpraviti zgolj z osnovnim orodjem, osnovni servis z menjavo olja in filtrov pa je večina voznikov opravila kar sama v domači garaži. Danes si pri sodobnih avtomobilih česa takega niti predstavljati ne da, saj je treba že za zamenjavo pregorele žarnice avto odpeljati na servis.
Kakšna je bila katrca, kako in zakaj so jo začeli izdelovati in še veliko več o IMV pa tudi o zgodovini Revoza in Adrie in vozil, ki so jih izdelovali pa tudi načrtovali ali zgolj sestavljali v Novem mestu, pripoveduje muzej IMV v Drgančevju v Novem mestu. Nastal je na pobudo nekdanjih, predvsem vodilnih delavcev, ki so leta 2002 ustanovili Klub prijateljev IMV, ki je imel kmalu po ustanovitvi že 450 članov. Njihov cilj je bil, da se ne pozabi novomeške industrije motornih vozil, nastanka in gradnje tovarne avtomobilov, razvoja lastnih vozil, predvsem kombija in prikolic in še marsičesa drugega, kar bi sicer počasi utonilo v pozabo.
OD KNJIGE IN FILMOV DO MUZEJSKE ZBIRKE
Prva naloga članov kluba je bilo zbrati čim več arhivskega gradiva, ki je bilo potem temelj za knjigo Marjana Moškona Povest o velikanu izpod Gorjancev ter dveh dokumentarnih filmov, 60-minutne Povesti o velikanu in 18-minutnega o Juriju Levičniku z naslovom Vsakemu Podgurcu svoj kos kruha, istega avtorja. Spominu na Jurija Levičnika, ustanovitelja, dolgoletnega generalnega direktorja in tako rekoč očeta IMV, so se oddolžili s postavitvijo njegovega doprsnega kipa pred nekdanjo upravno stavbo IMV in s predlogom za poimenovanje ulice oziroma ceste po njem, s katerim jim je uspelo prepričati tudi novomeški občinski svet.
"Ko nam je počasi že začelo zmanjkovati idej, smo začeli iskati izdelke iz prvega obdobja delovanja IMV – tako avtomobile kot tudi prikolice. Leta 2011 je prostore hale nekdanjega vojaškega skladišča zapustila tovarna Krka in s tem se nam je ponudila priložnost, da v Drgančevju uredimo tudi muzejsko zbirko," pripoveduje Vojko Grobovšek, ki v muzeju IMV vodi skupino vodičev, ki muzejsko zbirko v poldrugi uri predstavijo obiskovalcem.
Muzejska zbirka predstavlja razvoj industrije motornih vozil vse od leta 1954 naprej, ko so v Novem mestu iz Agroservisa ustanovili Motomontažo, predhodnico IMV, kjer so začeli montirati vozili nemške tovarne DKW, kombi schnellaster in osebni avto universal. Leta 1958 so v IMV razvili lastni dostavni avtomobil, leta 1965 so, da bi prišli do prepotrebnih deviz, začeli razvijati in proizvajati prikolice. Sodelovanju z DKW je sledilo sodelovanje z Angleži in sestavljanje vozil austin moris 1300 od leta 1968 do 1972, ko se je Levičnik zaradi slabih izkušenj z Angleži, ki so si sodelovanje z Novomeščani zamislili bolj na svoj kolonialistični način, dogovoril za sodelovanje s Francozi in selitev proizvodnje modela renault 4 iz ljubljanskega Litostroja v Novo mesto.
Muzejska zbirka je razdeljena na dva dela. V prvem so razstavljena osebna, dostavna in terenska vozila, ki so jih sestavljali, izdelovali ali celo razvijali v Novem mestu, v drugem delu razstavne hale so razstavljeni prikolice in avtodomi od prvih modelov do sodobnih primerkov. Zbirko člani Kluba prijateljev IMV oblikujejo ob strokovni pomoči strokovnjakov Tehniškega muzeja Slovenije in v sodelovanju z novomeškim šolskim centrom, kjer dijaki v sklopu šolanja vozila, ki jih marsikdaj najdejo v zelo slabem stanju, pripravljajo za razstavo. Vojko Grobovšek ob tem potoži, da gre pri tem zgolj za pripravo za razstavo in ne za obnovo ali restavracijo, saj za kaj takega nimajo denarja. Večino razstavljenih vozil so našli v Sloveniji in na sosednjem Hrvaškem, skoraj vse pa so morali odkupiti. Partnerji muzejske zbirke so med drugimi tudi podjetja Adria, Revoz in TPV. V letu 2012 so se z razstavo Kolesje napredka – Uf, industrija vključili v projekt Evropske prestolnice kulture.
Vojko Grobovšek pravi, da si v Klubu prijateljev IMV že dalj časa prizadevajo, da bi njihova muzejska zbirka prešla v last in upravljanje primerne javne inštitucije: "Najbolj primerno bi bilo, da bi zbirko prevzel Dolenjski muzej, na strokovnem področju pa bi sodelovali s Tehniškim muzejem Slovenije. Pogodbe so pripravljene in čakajo na podpis. Poleg tega bi bilo dobro, če bi zbirka našla svoje mesto v ustreznejših prostorih."
Članek je objavljen v 11. številki Dolenjskega lista z dne, 16. marec 2017.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
