Mihael Rukše, spletna stran JKNM

##IMAGE-2520375##

»VESELICA! Po 50-tih letih delovanja Jamarskega kluba Novo mesto nam je v Čaganki uspelo prebiti magično mejo 300 m globine, kar je spet nov dolenjski globinski rekord. Čestitke vsem zaslužnim!« so nedavno sporočili novomeški jamarji. Spodaj objavljamo njihov prispevek o doseženem rekordu, na spletnih straneh kluba pa si lahko podrobneje preberete o vseh njihovih podvigih in ogledate zanimive fotografije z zadnje dogodivščine.

Čaganka - presežena magična globina 300 m

Leto 2012 je leto, v katerem praznujemo 50 let delovanja. V Jamarskem klubu Novo mesto ne čakamo na srečo, temveč si srečo ustvarjamo s težkim delom. Manjše skupine jamarjev, ki se vsak vikend in med tednom podajajo na teren, iščejo in raziskujejo nove jame ter brezna. Naša raziskovalna vztrajnost in številčnost akcij prinese tudi rezultate in odkritja, kot je bilo to v primeru jame Čaganka.

V letu 2008, ko sta Srečko Vidic in Borivoj Ladišić jamo našla, ni nihče slutil ali vedel, kakšne bodo posledice odkritja. Od njune prve akcije pa do zadnje, ki je potrdila, da delamo na rekordni jami na geografskem območju Dolenjske in Bele krajine, je bilo v Čaganki izpeljanih 49 akcij, ki so jamo postopoma podaljševale in poglabljale. Vendar vse akcije le niso bile uspešne in marsikdaj smo se iz jame vrnili mokri, blatni, utrujeni in s prepričanjem, da je konec. Ko smo se dobili v klubskih prostorih in se pogovarjali, kaj vse smo v določenem delu jame še opazili, smo ponovno dobili voljo za nadaljevanje raziskav.

Ob delu v glavnem rovu je steklo tudi raziskovanje v Klepčevih delih, kaminih in ne nazadnje tudi v nevarnih podorih. Slednje nas je pripeljalo v nove globine in težko prehodne meandre. Dolgotrajna suša, ki se v jami močno pozna, pa nam omogoča nekoliko lažje raziskovanje. Ni pršenja vode, ki bi te hitro ohladila in pobrala toplotno energijo iz telesa. Zadnji dosežek nas je pripeljal do manjšega aktivnega vodnega toka, ki se izgublja v nam še neznane globine Poljanske gore. Njegovo odkritje ni bilo ne lahko in ne hitro - akcije, ki se v zadnjem letu nizajo druga za drugo, pa nas postopoma in počasi vodijo vse globlje.

Po analizi zadnje akcije, smo v soboto, 28. januarja 2012, jamo ponovno obiskali. Pričakovanja so bila majhna - pred sabo smo imeli nalogo prebiti se skozi meander, ki mu ni bilo videti konca. Že ponoči sta se na bivakiranje odpravila Šini in Tico - prespala sta v Južnem rovu, da bi se kasneje odpravila pred meander in začela z napredovanjem

Šinija in Tico smo v jutranjih urah dohiteli in prebudili Andrej, Anže in Miha. Sledila je kava, pospravljanje in prišleki smo bili prvi na vrsti za nadaljevanje preboja. Ure so neopazno minevale in prijetno vzdušje je pripomoglo, da smo kmalu premagali del meandra, ki je ustavil skupino pred enim tednom. Ker nam je zmanjkalo električne energije, smo za nadaljevanje uporabili naravna pritrdišča. Meander se je vsakih nekaj metrov razširil in znova zožil, na srečo ne preveč, da se ne bi splazili naprej.

V nekem delu meandrra ni bilo možno narediti pritrdišča ... Člani ekipe smo se odločili, da bomo varovali tistega, ki se bo spustil v naslednje brezno, zato smo naredili živo sidrišče ...

Kot najlažji med prisotnimi sem se spustil v neznano in ko sem prišel do neprehodne ožine, sem ostal še brez vrvi. Vrnil sem se po merilno opremo in pri ponovnem spustu se mi je pridružil še Andrej. Skupaj sva izmerila raziskane dele.

Vrnitev je bila naporna. Drug za drugim smo se vzpenjali po meandru, galerijah, breznih in občutek nam je veleval, da smo v Čaganki dosegli in presegli rekordno globino 300 m. Naše občutke je bilo treba potrditi še z meritvami, ki smo jih opravili. Po združitvi vseh dosedanjih meritev je bil potrjen nov in prelomen globinski rekord v Čaganki - 305 m globine in 1196 m poligona.

Če povzamem: nekaj smo se hecali z meandrom, prišli skozi, se plazili po blatu in se spuščali po kratkih stopnjah, naredili živo sidrišče, malo merili, se jezili na prasice (transportne vreče) in ob pol enih zjutraj prišli v nedeljsko jasno in mrzlo noč.

Akcijo, ki je za Šinija in Ticota trajala 24 ur, za ostale pa 14 ur, so spremljali še nekateri člani, ki jih je skrbelo za našo varnost. Sicer pa smo se klubskega pomnika za zgodovino v jami veselili Damijan Šinigoj – Šini, Matija Gašperšič – Tico, Andrej Gašperič, Anže Tomšič in Mihael Rukše.

Čestitke odkriteljem, vsem dosedanjim raziskovalcem, podpornim ekipam in ostalim, ki so kakorkoli pripomogli k najnovejšemu uspehu Jamarskega kluba Novo mesto.