Arhiv Štajerskega Tednika

„Letos smo želeli malo slovesneje praznovati praznik ptujskogorske Matere Božje, ki ji domačini pravijo Šentvoršca. Po navadi pričnemo to praznovanje prvega julija zvečer in traja celo noč ter nato še naslednji dan. 30. junija smo našo 80-letnico prihoda na Ptujsko Goro proslavili s sveto mašo, zgodovinarja dr. Bogdana Kolarja pa smo prosili, da je pregledal župnijske kronike, samostanske kronike, razne dopise in tudi arhivsko gradivo. Nastala je knjiga, ki govori o teh 80 letih naše prisotnosti na Ptujski Gori. V nemškem, italijanskem in angleškem jeziku pa je na koncu tudi povzetek. Na Ptujsko Goro so naši patri prišli avgusta leta 1937. Knjigo je izdala in založila Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa,“ je povedal p. Milan Holc.

Cerkev je bila ob prihodu minoritov v zelo slabem stanju in zanemarjena, puščala je streha, na zunanjih stenah je odpadal omet, zanemarjena pa je bila tudi notranjost svetišča. Mnogi župniki v tistem času niso niti želeli priti na Ptujsko Goro. Škof je naredil neke vrste razpis za župnika in upravitelja svetišča na Ptujski Gori, ker je bilo to mesto izpraznjeno: že domačini pa so mu namignili, da naj bi na Ptujsko Goro prišli ptujski minoriti, ki so bili takrat v ptujskem samostanu; vsaj nekdo, ki bi opravljal službo župnika in obenem skrbel za svetišče. Takratni župnik p. Konštantin Ocepek je bil zelo podjeten človek, doma iz Kamnika, edini slovenski duhovnik minorit, ki ni bil po vojni nikoli zaprt, bojda tudi zato, ker naj bi bila ena od njegovih sester zaposlena v Rankovičevem kabinetu v Beogradu. Povojna oblast ga je seveda hotela odstraniti, ker je imel neke vrste 'čarobno' moč. Ko je leta 1937 prišel na Ptujsko Goro, je takoj začel zbirati prepotrebna sredstva za obnovo cerkve in bil pri tem zelo uspešen. Do konca leta 1940 so bila opravljena dela na cerkveni strehi, ki so preprečila njeno sesutje.

Ptujska Gora je bila vedno stičišče romarjev, na njej so bile vedno množice vernikov. Župnija je imela sicer največ okrog 1200 prebivalcev, cerkev pa je bila vedno polna, še posebej takoj po vojni. Mnogi so se vrnili iz nacističnih taborišč, nekateri so srečno preživeli morda tudi povojno dogajanje, to so pripisovali Mariji in so se želeli na ta način zahvaliti, da so prišli na Ptujsko Goro. Več ljudi je bilo zaprtih v taboriščih v Strnišču, tudi o tem so znana pričevanja ljudi, ki so doživeli oz. preživeli to kalvarijo, ki so povedali, da so gledali proti Ptujski Gori ter se zaobljubili, da če se bodo srečno vrnili domov, bo njihovo prvo romanje, prva pot na Ptujsko Goro.

Romarji so na Ptujsko goro prihajali tudi v težkem obdobju, med letoma 1951 in 1957, ko so takratne oblasti iz političnih razlogov zaprle cerkev. Celo so inscenirali napad na enega do romarjev. „Marsikaj govori za to, da je zadevo izpeljala Udba, ker je potrebovala izgovor, da poseže v župnišče in zapre cerkev za bogoslužje,“ med drugim izhaja iz zapisa Kronike župnije Matere Božje.

O krvoprelitju v cerkvi na Ptujski Gori je pisal tudi Ptujski tednik v št. 32, ki je izšla 17. avgusta leta 1951.

Politično zaprtje cerkve preprečilo realizacijo Plečnikovih načrtov

Na Ptujsko Goro prihajajo romarji z vsega sveta

Preberite več v Štajerskem Tedniku