Za ladjarje plačilo dveh milijonov Iranu manjše zlo, kot da ladje stojijo
Hormuško ožino, edino pomorsko pot iz Perzijskega zaliva, so že preplule prve ladje. Kaj za ladjarje in končne kupce pomeni plačilo dveh milijonov dolarjev?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Iran je očitno s štiritedensko blokado naftne žile iz Perzijskega zaliva izsilil na stotine milijone dolarjev oziroma evrov za obnove države po napadih ZDA in Izraela. Po predlogu, bi moral vsak ladjar za prehod plačati dva milijona dolarjev oziroma 1,7 milijona evrov. Pred začetkom spopadov je po ozkem pasu morja med Iranom in Omanov vsak dan plulo okoli 100 tankerjev in drugih tovornih ladij. To pomeni, da bi Iran vsak dan dobil 200 milijonov dolarjev oziroma 170 milijonov evrov.
“Po konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982, države ne bi smele zaračunavati svobodnega prehoda skozi ožine, ki imajo poseben status. Je pa res, da je Iran konvencijo samo podpisal, ne pa ratificiral, ZDA pa se na to konvencijo, kot še na mnoge druge, požvižgajo, je za Svet24 pojasnil dr. Marko Pavliha, profesor in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet, Univerze v Ljubljani.
Gre za nespoštovanje mednarodnega prava
Po tej konvenciji velja tranzitni prehod kot neki kompromis med svobodo plovbe in suverenostjo obalnih pasov držav. Pravila pa so podobna tistim za plovbo po odprtem morju, razen če bi ladja posegala v red ali varnost države. "Prva taka pravila za plovbo skozi ožine so se pojavila že v 19. stoletju, veljajo pa za vse ožine na svetovnih morjih, kot so na primer Bospor in Dardanele, Malaška ožina ali ožina med Tajvanom in Kitajsko” še pojasni Pavliha.
Se pa blokada neke ožine ni zgodila prvič. Leta 1967 je Egipt blokiral preliv med Sinajskim in Arabskim polotokom in to je sprožilo šestdnevno arabsko – izraelsko vojno, nam razloži Pavliha.
“Torej, imamo odlično mednarodno prvo, na drugi strani pa države, ki ga ne spoštujejo. Posledica pa je vse večja ohromljenost svetovnega gospodarstva, zaradi onemogočenega tranzita z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom” komentira situacijo Pavliha.
Za ladjarje plačilo ni prevelik strošek
“Zaračunavanje prehoda skozi ožino je po mednarodnem pravu nesprejemljivo, vendar pa so kljub temu, zaradi okoliščin, ladjarji naklonjeni plačilu,” pravi profesor Pavliha. Za ladjarja 2 milijona dolarjev niti ni tako velik strošek, da si ga ne bi mogel privoščiti. Še posebej, če je alternativa dolgotrajno čakanje, veliko daljša pot ali plačilo višje zavarovalnine”, doda.
Alternativne poti namreč trajajo veliko dlje, kar pomeni tudi mnogo višji strošek goriva za ladjo. Ta predstavlja okoli 20 do 22 odstotkov stroškov plovbe. Če je pot daljša, je večja poraba in tudi stroški so višji. Vse to se prenese na potrošnike. Vendar pa je po mnenju Pavlihe še vedno večje zlo, da nafta ne pride do končnih kupcev, kot plačilo Iranu za prehod Hormuške ožine.
Obstaja samo dve možnosti
Prizadeti bi se sicer lahko obrnili na Meddržavno sodišče v Haagu, vendar so, tako kot mednarodno pravo, tudi mednarodne sodbe postale brezzobi tiger. Tako ladjarjem ostaneta samo dve možnosti: varianta A, da ne moreš pluti skozi ožino ali varianta B, da plačaš. Z vidika Irana pa bodo ladjarji tako ali drugače pristojbino plačali “prostovoljno”, nam je v pogovoru še povedal strokovnjak za mednarodno pravo.
Skozi hormuško ožino je pred napadom ZDA in Izrael šlo okoli 20 – 25 odstotkov vse svetovne nafte. Vsak dan so tankerji prepeljali okoli 20 milijonov sodčkov nafte. Vrednost nafte, ki so jo vsak mesec prepeljali ladjarji skozi ožino, pa bi bila po sedanjih cenah okoli 600 milijard dolarjev. To pomeni, da bi Iran vsak mesec pobral odstotek te vrednosti, oziroma šest milijard dolarjev na mesec.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
