Pexels

Pravijo, da gre za velik problem pri kmetovanju, saj ne le, da škode naraščajo (leta 2017 so znašale okrog 582.000 evrov, lani skoraj milijon evrov), temveč niti ne povzemajo dejanskega stanja na terenu, saj da kmetje veliko škod iz različnih vzrokov ne prijavljajo. Prepričani so, da bi se morala populacija jelenjadi in divjega prašiča zmanjšati, na Zavodu za gozdove Slovenije pa odgovarjajo, da trende spremljajo in jim prilagajajo lovne načrte.

Divjad je v letu 2023 povzročila vsaj za milijon evrov škode na kmetijskih zemljiščih, škode je bilo verjetno še več. »Divjad oz. škode od divjadi so rangirane takoj za birokracijo kot problem pri kmetovanju. Dejansko prijavljena škoda pa ne odraža dejanskega stanja, saj nekaterih škod ne priznavajo, se izogibajo odškodninski odgovornosti. Ob tem določene škode sploh niso evidentirane, na primer na nelovnih površinah in na premičnih stvareh,« so opozorili na kmetijski zbornici. V Zavodu za gozdove sicer opozarjajo, da mora lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč kot dober gospodar narediti vse potrebno, da zavaruje svoje premoženje pred nastankom škode; upravljavec lovišča pa je na zahtevo lastnika dolžan preskrbeti ustrezna zaščitna sredstva za varstvo premoženja pred divjadjo. A iz zbornice odgovarjajo, da je glavna skrb kmeta obdelovanje kmetijskih površin in sledenje dobrim kmetijskim praksam za zagotavljanje dohodka, ne pa ograjevanje površin pred preštevilno divjadjo (in zvermi).

Janez Papež

Število jelenjadi in divjih prašičev narašča

Lovne načrte pripravljajo na Zavodu za gozdove Slovenije, kjer tudi beležijo ocenjene škode. Tako je ocenjena škoda po divjadi v letu 2005 znašala 282.000 evrov, pred desetimi leti že skoraj 450.000 evrov, v letu 2023 je ocenjena škoda dosegla 953.137 evrov. Največ škode oz. več kot polovico so povzročili divji prašiči, daleč največ povzročene škode po divjadi v Sloveniji pa je bilo v Prekmurju (Goričko). »Tam sovpadata intenzivno in veliko površinsko kmetijstvo ter visoke gostote divjadi, zlasti jelenjadi in tudi divjega prašiča,« so pojasnili na zavodu za gozdove. O trendih gibanja populacij posameznih vrst divjadi pa so dejali: »Pri jelenjadi in divjem prašiču zaznavamo dolgoročno naraščajoč trend številčnosti populacije, kar je sicer značilno skoraj povsod po Evropi. Pri upravljanju obeh vrst sledimo temu z načrtovanjem vse večjega odvzema s ciljem zaustaviti rast populacij. Podobno je pri sivi vrani, kjer pa se je trend naraščanja populacije v zadnjih letih nekoliko umiril. Po drugi strani pri srnjadi marsikje v Sloveniji, a ne povsod, zaznavamo upadanje številčnosti, čemur sledimo z nižanjem načrtovanega odvzema.« Vsaka lovska družina vsako leto prejme načrt odvzema divjadi (in drugih ukrepov), ki ga je dolžna izvesti v okviru dovoljenih odstopanj. Na zavodu za gozdove opažajo, da v večini primerov lovske družine načrte odvzema izvedejo v okviru teh odstopanj, nekatere tudi z velikimi napori. »V redkih primerih so izvedeni letni odvzemi nižji od spodnje meje dovoljenih odstopanj. To je najpogosteje posledica objektivnih okoliščin, kot so nenadne spremembe v okolju, vremenske razmere ipd., manj pogosto zaradi razlogov na strani upravljavca lovišča (lovske družine).«

Lovska društva lani izplačala manj odškodnin

Kmetje imajo možnost do povračila škode, ki jo povzroči divjad, a le, če se pravočasno obrnejo na lokalnega upravljavca lovišč (torej lovsko družino) oziroma pooblaščeno osebo države (zaposlenega na ZGS). Toda na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije pravijo, da gre za trnovo pot, bojda tudi zaradi nesodelovanja lovskih družin (nepravočasna odzivnost lovcev – manipuliranje z roki, dodatne (neutemeljene) zahteve lovcev po različnih dokazilih ... Medtem pa v Lovski zvezi Slovenije pravijo, da je v Sloveniji 411 lovskih družin – upravljavk lovišč ter da je zato težko podati pavšalno oceno sodelovanja lovskih družin s kmeti. Poudarili pa so, da je v interesu lovskih družin sodelovati in vzdrževati dobre odnose ne le s kmeti, ampak tudi z občani, občino in drugimi društvi.

Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je sicer divjad v letu 2023 povzročila za približno milijon evrov škode. Lovske družine so povrnile za 476.000 evrov škode za 2.348 škodnih primerov (izplačilo v evrih, v materialu in v delu). Glavnino škode (2.000 škodnih primerov) so pred dvema letoma povzročili divji prašiči. V preteklem letu so lovske družine izplačale 187.332 evrov, vrednost materiala je znašala 70.700 evrov, lovci pa so za odpravo škod namenili še 6.096 prostovoljskih ur v znesku 187.332 evrov. Skupaj je ocenjena škoda v urah, materialu in izplačilih znašala 319.011 evrov, lovci pa so zabeležili 1.730 škodnih primerov.

Mojca Vtič

Kröpfl: »Lovci smo postali hlapci predpisov«

Lovska družina Žetale gospodari na skoraj 3.700 ha oz. na območju celotne občine Žetale. V zadnjih letih se je tudi zaradi milih zim in s tem ugodnih pogojev za preživetje in razplod povečal predvsem stalež divjih prašičev. »Z odstrelom skušamo stalež držati na minimumu, prav tako si z različnimi ukrepi prizadevamo za preprečevanje škod, saj si ne moremo privoščiti zgolj izplačevanja odškodnin, ker bi nas to privedlo v finančne težave. Zato kdorkoli gospodari z divjimi prašiči, ima velike težave,« je jasen Adolf Kröpfl ml., gospodar lovišča Lovske družine Žetale.

Lovska družina, ki je bila ustanovljena pred skoraj 80 leti, šteje 33 članov, od tega manj kot polovico aktivnih lovcev. Dela je veliko, rok za delo premalo, pomoči, ki bi jo lahko zagotovila država ali zavod za gozdove, pa od nikoder. »Lovci smo postali neke vrste hlapci. Hobi je postal obveznost. Zavod za gozdove nam predpiše plane odstrela, ki jih moramo doseči, predpiše tudi sankcije v primeru neizpolnitve planov, prav tako nas je država obvezala k izplačilu škod, ki jih na lovnih površinah povzroči divjad. Škode, ki je tudi zaradi razmnožitve divjadi vse večja in pogostejša, pa nihče ne sofinancira,« opozarja. Kröpfl priznava, da lovci prejmejo določen obseg denarja s prodajo divjačine, lovnega turizma, a da sredstva še zdaleč ne bi zadostovala za izplačilo škod, če se sami lovci ne bi trudili, da jih z zaščitnimi ukrepi omejijo. »Mi smo dolžni, če nas kmet pozove, da zagotovimo zaščitna sredstva, na primer električnega pastirja za zaščito posevka koruze. Naša dobra volja je, da pomagamo kmetu tudi pri postavitvi pastirja. Vendar pomoč v obliki dela je čedalje težje zagotavljati, saj se člani soočajo s pomanjkanjem časa.« Divji prašiči veliko škode povzročajo tudi na travnih rušah, kar je nemogoče preprečiti.

Kröpfl razume nejevoljo kmetov, ki jim divjad povzroči škodo in dodatno delo. »Povsem razumljivo je, da je nezadovoljstvo prisotno. Tudi če si mi delamo njivo ali vrt, smo nezadovoljni, če nam jo nekdo uniči. Vendar lovci se trudimo, da ko nastane škoda, da se odzovemo, ocenimo škodo, jo skušamo poravnati oz. izvesti potrebna dela. In na tej točki bi potrebovali posluh zavoda za gozdove ali države. Namreč travno seme, umetni gnoj, ki ga uporabljamo po uničenju travne ruše, nista majhen strošek, da ne govorim o delovnih urah.«

Logična rešitev bi bila torej povečan odstrel divjega prašiča, a gospodar žetalskega lovišča pravi: »Trudimo se, kolikor se le da, vendar divjega prašiča ni enostavno uloviti, še posebej v zimah brez snega, ko je divje prašiče še težje izslediti, ob tem pa je vedno manj aktivnih lovcev oz. mladih lovcev. Slednje tudi zaradi negativnih napadov samooklicanih ljubiteljev oz. zaščitnikov živali, predvsem pa, ker lovstvo ni le hobi, temveč obveznost.« In če na področju odškodnin ne bo prišlo do sprememb, se lahko zgodi, da se bo več lovskih družin znašlo v finančnih škripcih, opozarja Kröpfl in dodaja: »Kdorkoli gospodari z divjimi prašiči ima veliki težave.«

Vir: ZGS