Boginja Diana v Velikem Gabru
Na tradicionalnem skupnem lovu, brakadi, - to je tudi druženje predstavnikov vseh lovskih družin novomeške zveze, poimenovanem Frata -, ki je bil letos ponovno v Velikem Gabru, se je zbralo blizu 100 lovcev. Lov so člani Lovske družine Veliki Gaber organizirali odlično, vzorno, pravično in varno, zato so lahko lovci na koncu s spoštovanjem sneli klobuke in uplenjeni divjadi izrekli lovski blagor. Začetek in konec lova vsako leto obeležijo še lovci kulturniki – tako rogisti kot tudi pevci ZLD Novo mesto. Srečanje je tudi priložnost, da lovcem, ki so se v preteklosti s svojim delom posebej izkazali, vročijo priznanja in odlikovanja ali da na lov v imenu Zveze povabijo goste iz drugih delov Slovenije in tujine. Po nagovoru je priznanja vročil predsednik Franc Jarctertajnik Zveze lovskih družin Novo mesto,Stane Gabrijel.
Takšen skupni lov na Dolenjskem imenujejo Frata zato, ker so se dolenjski lovci prvič srečalina tako imenovani »vzorni brakadi«leta 1951, da sonato vsak november počastili spomin na dogodke v NOB v tem kraju, ter istočasno začeli uveljavljati enotna merila pravičnega lova. Samo ime pa je lov dobil po nekdanji logarski koči v hribih med Mirno Pečjo in Prečno pri Novem mestu, ki je bila že v 19. stoletju namenjena bivanju logarjev Auerspergovih gozdov, med drugo svetovno vojno pa je bila središče in varno zavetje partizanov vse do italijanske ofenzive leta 1942, ko je bila požgana.
Na Frati so se nato srečevali lovci dolga desetletja, vse dokler ZLD Novo mesto skupaj z tamkajšnjimi lovci - organizatorji ni ugotovila, da bo ustrezneje za lov sam kot za druženje nasploh, da se takšne »vzorne brakade« in oblike lovskega druženja prenesejo tudi v druge lovske družine.
Lovski plen je seveda drugotnega pomena, čeravno tudi tokratna lovina sodi v okvir načrtovanega odstrela lovske družine Veliki Gaber.Za nepoznavalce lova naj povemo, da je le-ta v vseh družinah in na ravni zvez zelo skrbno in natančno določen (na osnovi opazovanj, štetja, analiz migracij divjadi ipd…), ter opredeljen v lovskih dokumentih.Večini lovcev je verjetno bolj kot lov sam, najpomembnejše, da se gibljejo v naravi in družijo z lovskimi tovariši.
Verjetno pa ne bo odveč, če na kratko zapišemo kako se lovi na brakadah:
Ko se lovci zberejo, se razvrstijo na brakirje (gonjače) in štantarje. Brakirji divjad s psi v naravi poganjajo, štantarji pa jo na določenem stojišču čakajo, ko se umika gonjačem med prečesavanjem območja. Celoten lov traja običajno okoli štiri ure, v kar je seveda všteto razvrščanje in postavljanje ter na koncu »odpoklic« lovcev v lovišču. Sam pogon je običajno dolg dve ali triure, kar je največ odvisno od tega koliko je narava postavljena »pokončno«. Na dolžino vsega lova pa seveda lahko odločilno vpliva koliko se zategne zadnji pogon - zunaj lovišča.
Posebno pozornost vse bolj namenjajo lovci varnosti med uporabo in nošenjem orožja. Še vedno organizatorji pogosto ponavljajo star izrek, ki pravi, da je prazna puška ustrelila že zelo veliko ljudi ali z drugimi besedami povedano: tudi prazni puško je bolje trikrat preveriti kot nikoli. Res je tudi, da smo lovcev navajeni, da so dosledno v zelenih oblačilih, vendar je že nekaj časa v navadi, da si med lovom lovci nadenejo posebne označevalne jopiče ali nosijo kape, da jih je videti na daleč, ter jih ni mogoče zamenjati za divjad.
Tokrat je bila lovcem naklonjeno tudi vreme in lovska boginja Diana. Vreme zato, ker je vlažnost omogočala dovolj sledi lovskim psom, da so glasno označevali divjad; gonjači – brakirji se zaradi hoje niso »pregrevali«; štantarje pa na stojiščih ni zeblo. Boginja Diana je na koncu naklonila ulov dveh junic, divjega prašiča in kar treh lisic. Preden izrečejo lovci lovsko zahvalo, uplenjeno divjad položijo na desni bok s pogledom v smeri lovišča, na njen levi bok (velja za visoko divjad) pa položijo smrekovo vejico, simbol pravičnega lova, ki jo nato vodja lova vroči uplenitelju. Žal imamo omejen prostor, da bi podrobneje opisovali vso tradicijo in lovske obrede med in po lovu.
Na koncu lova je vedno izjemno veliko (tudi tokrat ni bilo čisto nič drugače) napetih zgodb o temu kako je kdo in kje je videl divjad v lovišču, kako bi lahko pomeril ali celo ustrelil, pa je prišlo vmes to in ono.Na koncu je najmanj toliko zgodb kot je lovcev (vštete tudi lovke) na lovu. Ker se po popitem kozarcu (bognedaj dveh) cvička lahko zgodba in videnje dogodka ter pripoved v drugačni obliki ponovi, nastanejo nove in nove zgodbe in seveda kot posledica - lovske šale. Prav zanimivo bo slišati prihodnji teden kako velik je bil merjasec, ki se je pred Boštjanom skril za vodečo svinjo in nato (skoraj) zaletel v Mirka. Bil je velik, ampak najbrž bo še precej večji…
K zgodbam je treba dodati človeško nečimrnost in zavist upleniteljem. Nato zgodb res ni ne konca ne kraja in zaradi česar je lov tudi tako radoživ ter vabljiv.
Verjetno podpisani ne bom prekoračil pooblastil, da se tokrat kar v članku, v imenu vseh, ki smo bili na »Frati« v Gabru, zahvalim organizatorjem za krasno organiziran lov in čudoviti dan.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
